Kovács Attila: Földreform és kolonizáció a Lendva-vidéken a két világháború között (Lendva, 2004)

Útravaló

Kn j i g i na pot

Čas po vojni... Čas spreminjanja meja, čas oblikovanja novih držav, čas vzpostavljanja novih družbenih odnosov in novih razmerij med narodi in jeziki. Čas uveljavljanja hotenj novih oblasti, utrjevanja novih resnic, uvajanja novih mitov...

In v tem času človek s svojimi željami, potrebami in pripadnostjo. Človek, ki mu je prejšnja oblast dajala veljavo, mu kot pripadniku vladajočega, večinskega naroda utrjevala samozavest in samopodobo in oni drugi, ki je pred vojno doživljal izkušnjo manjšinskega položaja svoje skupnosti. Morda jo je odklanjal, ali se ji celo upiral, jo morda, vdan v usodo potrpežljivo prenašal, ali pa si morda poskušal položaj izboljšati s primikanjem k večinski skupnosti in s tem tvegal obsodbo sonarodnjakov ali celo izključitev iz lastne skupnosti. Njun položaj se ob koncu vojne z določitvijo nove meje v trenutku spremeni. Takšna sprememba statusa, zlasti, če gre za spremembo navzdol, pa lahko pomeni enega hujših socialno psiholoških pretresov, ki doletijo kakšno etnično skupnost.

Opisano izkušnjo, ki so jo in jo še doživljajo ljudje v mnogih obmejnih območjih po končani vojni, je po razpadu avstroogrske monarhije izkusilo slovensko in madžarsko prebivalstvo Prekmurja. Z zamenjavo razmerij moči ob priključitvi Prekmurja k Jugoslaviji se zamenja položaj slovenskega in madžarskega prebivalstva in njunih jezikov. Madžarska skupnost v Prekmurju dobi status manjšine in postane odvisna od namer jugoslovanske države oziroma njene narodnostne in jezikovne politike. Ta pa je bila v tem obdobju, kakor vse države versajskega sistema, prežeta z nacionalizmom in je mednarodno pravna določila o varstvu pravic narodnih manjšin niso bistveno ovirala pri vzpostavljanju asimilacijske prakse.

Položaj madžarske manjšine v Prekmurju, ki jo je takoj po spremembi meje prizadela izguba že itak skromnega deleža izobraženstva, se je zaradi vrste neugodnih

9