Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig

to, kar armalist ne more izgubiti - pečatno pismo. Vse to se je dogajalo nekje za časa kurucov. Najstarejši in najuglednejši plemič Benedek Sáska iz Belsőrákosa, čeprav predstavnik plemičev Őrséga s skromnim premoženjem, je v želji pomagati preiskovalcem podal izjavo kot priča in povedal, da se je na poti na Dunaj ustavil na Jáku in tam srečal Dániela Romhányja s Hodoša, s katerim sta se med potjo do Szombathelya pogovarjala o marsičem. Takrat mu je Romhány izblebetal, da je dokument, ki govori o hodoški posesti Istvána Forjana, nabavil v Slovenski pokrajini.

Mihály Őr s Hodoša je potrdil, da se je Romhányev brat hvalil s tem, da „plemič István ...poseduje vola, toda rogove držim jaz, ker je pismo pri meni”. Po njegovem vedenju je pomemben dokument prvi iskal Benedek Abrahám in ga tudi našel. „ Tóti s Čepinec so mu dali rok, da ga odnesejo na sejem v Kančevci in so ga tudi odnesli, toda Benedek Abraham na srečanje ni mogel priti... Toda Toti s Čepinec so tisto pismo na sejmu razkazovali in imenovani Ádám Romhány je naletel nanj in Totom plačal pint vina ter tako vzel v svoje roke pismo o posesti tistega hodoškega Istvána Forjána. ” Márton Könye s Hodoša je vedel, da je Ádám Romhány s pomočjo dokumenta izsiljeval Forjana, da bi dobil njegovo hčer za ženo svojemu sinu. Katalin Könye, žena Jánosa Kercsmárja, ki je bila obenem svakinja Ádáma Romhányja in je šest let živela z njim, se je spominjala, da je István Forjan velikokrat prosil Dániela in Ádáma Romhányja, da mu vrneta tisto, kar mu pripada, na kar je Romhány izjavil: „...pri meni je sicer pismo o hodoški posesti Istvána Forjána, toda če mi pripada ali ne, če me prosi ali ne, ne dam tej psini tudi če plača dvanajst forintov”.

Način življenja na male privilegije ponosnih nižjih plemičev je bil privlačen za velikokrat ponižano večino. Prav zato je razumljivo, zakaj so si podložniki iz Őrséga prizadevali da bi si pridobili plemiško „zlato svobodo,” saj so tudi v lastnem okolju okusili nedotakljivost plemičev, posebnost teh „gospodov plemičev.” Med zgoraj navedeno preiskavo je več prič plemičev omenilo (neizogibno omenjajoč svoje plemstvo), da so plemiško pristojbino s Forjani nosili v Szombathely, če je bilo potrebno so skupaj taborili oz. najeli lastno vojsko ali hajduke. Eden izmed njih se je spominjal, da je János Forjan, Balintov oče, plačal plemiško pristojbino za boj proti Turkom.

V zvezi z družino Forjan so ohranjeni spomini na dogodke iz leta 1678, ko so Batthyányjevi z orožjem zadušili vstajo tlačanov Őrséga. Tisti maloštevilni plemiči, ki so jih na posesti gospostva Batthyány še prenašali, so se povračilnim ukrepom izognili tako, da so se sklicevali na svete in nedotakljive pravice madžarskega plemstva: „V času ko so ljudje iz Eőrséga ropali gospoda Batthyányja, Forjanove niso ropali ne nadlegovali, saj je vojska imela ukaz od gospodov, da plemičev ne osebno in ne v kakršnihkoli njihovih dobrinah ne smejo nadlegovat, ” se je leta 1730 spominjala dogodkov priča, 65-letni plemič György Nagy iz Nagyrákosa. Sto let pozneje na podoben način, toda z močnejšimi čustvi, opisujejo hodoški plemiči v pritožbenem pismu dogodke v zvezi z omejevanjem gostilničarstva.

„Ker kot pravi plemiči armalisti, moramo s svojimi plemiškimi svoboščinami živeti tako sedaj kot smo vekomaj živel, i preden je milostljiv gospod grof Kristóf Batthyány Eőrség razdejal in prebivalstvo podjarmil, od kdaj vojaki in hajduki ne samo da niso upali stopiti v hišo družine Forjan, temveč so tudi stvari in živina, ki so jih drugi iz vasi skrili v njihovi hiši ostali nedotaknjeni”. Mihály Forjan je s ponosom nižjega plemiča temu hitro dodal:

„Te zadnje vojne obveze sem se udeležil tudi sam osebno, medtem pa je Batthyány namesto sebe

76