Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig
strani v službi družine Batthyány in se obnašali kot pandurji, ki imajo oblast nad vsem. Hodoš je v dveh primerih imel težave s takim spreobrnjenim pandurjem, in sicer z županom gozdov Györgyöm Szakálom iz Senyeháze (znan je po znameniti monografiji Őrséga pod imenom György Zakál).81 Hodošani so se leta 1818 tako pritoževali: „Dokler Milostljivi Gospod ni imel Župana Gozdov je ta čas v hodoškem hataru obstajal zelo lepi hrastov sesionalni gozd Cserta, ki sicer ni razdeljen na sesije po hišnih številkah toda kljub temu imajo v njem delež tako plemiči kot neplemiči. Ta gozd je Župan Gozda György Szakái delno za Milostljivega Gospoda, delno za svoje lastne potrebe, delno pa na prošnjo drugih pokrajin tako posekal in uničil, da v njemu le tu in tam stoji kakšno drevo." V marofu Kerkáskápolna je dal posekati šestnajst najlepših dreves in jih dal odpeljati služinčadi. Razumljivo je, da so se Hodošani čutili prizadeti, saj je bil Cserta edini njihov gozdiček in jim ni bilo vseeno za njegovo usodo. Naslednja zadeva pa govori o tem, kako nižji plemiči ob Krki niso želeli prispevati svojega deleža k bremenu celotne skupnosti - dolgemu prevozu. Čeprav se Szakalovo ime v zvezi s tem ne omenja, je imel prste vmes. V lastni vasi Senyeháza se je zoperstavil nekdanjim sotrpinom, ni prevzel nobenih skupnih davčnih bremen, zgodovinski županiji je pošiljal celo grozilna pisma . Toda Györgyu Szakálu še ni bilo dovolj. In ponovno so Hodošani tisti, ki lahko najbolj verodostojno opišejo, kaj se je zgodilo: „Včloveškem spominu ni tega, da bi Hodoš ne imel v času vpisa v urbarju dveh gostiln, od katerih je bila ena vedno v gornjem delu, druga v dolnjem delu Hodoša, vedno ob glavni cesti in doslej milostljivi gospod ni prepovedal niti ene”. „Nekega večera v preteklem 1818 letu je župan gozda György N. Szakái skupaj s hajdukom iz Kapolne, na ukaz višjih dominantnih of idrskih gospodov, z veliko sekiro v roki nasilno napadel našo Gostilno in z udarcem sekire na komade razbil naš 6 akovov velik sod, ki je bil na pipi, v njem nahajajoče se 2 "akovov vina pa polil po tleh in to samo zato, ker je bila hiša milostljivega gospoda od gostilne oddaljena le za štiri hiše, za nekih trideset čevljev. ” „V zvezi s tem so v zgoraj navedenem letu 3. februarja šli krajani moledovat milostljivega grofa, naj jim dovoli uničeno gostilno, toda ta jim je odgovoril: po riti vam bom dal dve gostilni. Krajani so se prestrašili, grofa več niso prosili, temveč so se obrnili na spoštovano plemenito zgodovinsko županijo...”. Zaradi izostanka prodaje vina, za katero so imeli tudi v skladu z urbarjem pravico od dneva sv. Mihaela do dneva sv. Jurija, je Hodošanom nastala škoda v višini 35 forintov in to so hoteli dobiti povrnjeno od gospostva Csákánya. Po samovoljnem omejevanju kmečkega gostilničarstva so gospodarji Csákánya postavili pod vprašaj vinsko predprodajno pravico hodoškega plemstva. Tarče so bili sodi plemičev Mihálya in Imreja Forjána. Župan Kerkáskápolne Lajos Prepelics je v spremstvu nekaj oboroženih ljudi 29. maja 1828 zavil v pivnico v hiši Mihálya Forjána. Ko so le-ti spili dva pinta vina in videli, da Forjána ni doma, so hišo obkolili. Gospodar, ki se je nepričakovano vrnil domov, jih je napadel z motiko, toda ubranili so se mu s sekirico, mu naslonili puško na prsi in ga položili na tla. Vdrli so v shrambo, razbili dno štiri akovov velikemu polnemu sodu in izpustili vino. Forjanova žena je sod branila s svojim telesom, a zaman, od tam so jo odvlekli in med tem „se je tako udarila v železo na okviru vrat od shrambe, da jo je skoraj šest tednov tresla mrzlica in je za vedno postala 81) BENCZIK 2002. 69
