Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig
ponovno organizirati. György Szakái iz Senyeháze (kasneje György Zakáliz Nemesnépa) in njegovi bojevniki so ponovno sprožili tožbo za plemiške svoboščine, za „zlato svobodo”. Na svojo stran jim je uspelo pridobiti Ádáma Pálóczija, odličnega predstavnika sodobne madžarske književnosti, ki je bil povrhu še kalvinec. Zaradi neugodnega političnega ozračja je po usmrtitvi Jakobincev (1795) navdušenje splahnelo. V prvem desetletju 19. stoletja so pod vodstvom notarja Jánosa Farkasa iz Szentpétera in ob veliki pomoči intelektualcev, predvsem odvetnikov, ki so izvirali iz Őrséga, ponovno vložili tožbo. V sporih glede dajatev proti družini Batthyány so leta 1810 celo zmagali. O pravnem statusu pokrajine Őrség so se od začetka tridesetih let neprenehoma tožarili na različnih upravnih in pravnih ravneh. Šele s preobratom madžarske nacionalne zgodovine se je stoletni boj leta 1848 končno umiril. Razlog za tožbe in oboroženo vstajo je bila pridobitev plemiške svobode, ki je bila povezano z madžarskimi fevdalnimi razmerami. Z odpravo tlačanstva je boj za svobodo izgubil svoj smisel. Leta 1850 so se Zsigmond Batthyány, nekdanji zemljiški gospod, in posamezne vasi v pokrajini Őrség v tožbah o delitvi posesti dogovorili brez vseh težav. Skupna zgodovinska usoda osemnajstih vasi se je od sredine 19. stoletja ob nastopu meščanskih pravnih razmerij razrahljala. Vsaka skupnost je hodila svojo pot. Od nekdanjih vasi pokrajine Őrség se je zgodovina dveh, Hodoša in Krplivnika, v kratkem času nepričakovano spremenila: nenadoma se je nadaljevala v neki drugi državi. Zgodovina Hodoša in Krplivnika od naselitve do odprave tlačanstva Okoliščine naselitve in nastanek slovensko-madžarske jezikovne meje do konca 14. stoletja ob gornjem toku reke Krke Prva omemba Hodoša in Krplivnika v listinah je sorazmerno pozna (1393).18 Niti v obdobju Árpádov niti v obdobju anžujskih kraljev se njihovo ime v listinah ne omenja, vse do bitke pri Mohácsu zasledimo njuni imeni pa le nekajkrat. To je povezano z dejstvom, da do začetka 13. stoletja zaradi specifične službe in omejitev glede varovanja meje ne moremo računati s trdnimi stražnimi vasmi, pač pa zgolj s stražnimi kraji in stražnimi kolonijami. Šele po tem so te vasi dobile svoje mesto le v listinah, ki vsebujejo predvsem premoženjska dejstva o izgubi pravnega statusa stražarjev, ki je pomenil razmeroma veliko svobodo, in so kralji njihove vasi podarili madžarskim veleposestnikom. O junaškem obdobju „svobodnjaških stražarjev” lahko le predvidevamo.18 19 Vas Hodoš je svoje ime dobila od Madžarov. Prvotno so z nazivom Hodoš poimenovali potok, ki se je vil po pokrajini, v njem pa je živelo veliko bobrov.20 Ni naključje, da so o potoku Hodoš obstajali podatki (1331 )21 22 prej kakor o vasi (1392)22 S tem imenom so poimenovali vas na začetku naseljevanja, ko so prvi madžarski priseljenci prišli na neobljudeno območje in so kraj 18) MOL DL 65838. 19) BENCZIK 1999. 20) KISS 1978. 278. p. 21) MOL DL 101632. 22) MOL DL 65838. 57
