Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig

sredine 14. stoletja je jezikovna meja zaradi priseljevanj potekala že neposredno po avtohtonem madžarskem območju pred pokrajino Őrség. Zahodno od Hodoša so živeli najprej dvojezični prebivalci, nato pa pretežno slovenski. Leta 1331 je naselje Dolenci še imelo madžarsko ime: Hodosfőszentmiklós (Sancto Nicolao de Hudusfeu) in na tem območju so zabeležena tudi madžarska imena potokov (Bykuspataka, Huduspataka)11, leta 1368 pa je naselje že nosilo slovansko ime: Dolinch. Opazne so tudi sledi nekdanje dvojezičnosti: leta 1370 je bilo ime vasi Hodosfőszentmiklós oziroma Doline (Hudusfeu Zenthmiclos alio nomine Dolinch), zatem pa izključno samo še Doline.12

Pokrajino od Dolincev do Petanjcev, ki je bila na gosto poseljena z majhnimi vasmi, in kjer so govorili slovanski jezik, so Madžari najprej poimenovali pokrajina Belmura13 (kar pomeni znotraj Mure, tostran), nato pa Tótság14, ljudi, ki so živeli tod, pa so osem stoletij imenovali Tóti.15 Ob koncu obdobja Árpádov, ko so v zahodnem obmejnem območju začeli graditi kamnite gradove hribih, ki jih je bilo mogoče uspešno braniti (Grad, Dobra, Giissing) ter s krepitvijo oligarhov, lastnikov gradov, je bil vojaški pomen večinoma pehotne kraljeve straže in strelcev v zatonu. V obdobju Anžujcev jih najdemo le še nekaj skupin. Maloštevilnemu razkropljenemu ljudstvu stražarjev je s kraljevo darilno listino leta 1327 v Oberwartu v Avstriji uspelo ohraniti znatni del svoje svobode. Stražarji ob reki Zali in Krki, med njimi prebivalci Hodoša in Krplivnika, niso imeli takšne sreče, saj so leta 1391 prišli pod oblast zemljiškega gospoda. Kralj Sigismund je njihove vasi kot pripadajoče dele gradu Giissing podaril svojemu varovancu László Saro, županu Temesa. Od takrat je obmejno območje, ki je zajemalo 18 vasi, spadalo pod gospostvo vsakokratnega zemljiškega gospoda Güssinga, pod imenom „pokrajina Őrség”. Osemnajst vasi poimensko: ob reki Zali osem: Szalafő, Őriszentpéter, Ispánk, Nagyrákos, Kisrákos, Pankasz, Szaknyér in Szatta, ob reki Krki sedem: Kerkáskápolna, Bajánháza, Senyeháza, Dávidháza, Kotormány, Hodoš in Krplivnik in tri naselja ob Mali Krki (Kiskerka): Kerca, Szomoróc in Bükalja.

Položaj stražarjev, ki jih je doletela usoda podložnikov, v začetku niti ni bil neugoden. Zadržali so si lahko določene privilegije kot npr. plačilo cerkvene dajatve v enem znesku. Najpomembnejši privilegij pa je bila vsakoletna svobodna izvolitev svojega sodnika, majorja iz lastnih vrst. Major je lahko sodil, podobno kakor takratna mestna oz. tržna sodišča, v manjših kazenskih zadevah prebivalcev. Listine, ki so nastale pred njim, je overil s pečatom Őrséga. Vse to je v potomcih nekdanjih stražarjev ohranilo spomin na njihov razmeroma ugodnejši položaj, kar je okrepilo zavest, da se razlikujejo od podložnikov, ki so živeli v soseščini. Močna stražarska samozavest je nosila v sebi precej elementov dogodkov, ki so se kasneje tudi zgodili.

Leta 1524 je v Giissing prišla družina Batthyány in s tem dobila v posest 18 vasi. Po bitki v

11) MOL Dl 101632

12) CSÁNKI 1894. 756. p.

13) ZELKO 1982. 18-19. p.: „interior! Mura" (1234), „in dystrictu Beelmura" (1366)

14) VaML VKpt Litterae ecclesiasticae et familiäres Fase. E. N. 23. (1617): „az totsagrul kereztel jwttek be zengoffiarfra", v latinski verziji: „circumiacentibus Sclauonicis pagis erectis crucibus et vexilis processionis ad dictum Monasterium ven/ssenf". Prva pisna omemba imena območja Tótság - Slovenska pokrajina.

15) VaML Kpt Litterae Instrumentae Fasc. 82. N. 42. (1592): „en miuel hogj toth uagiok es magiarul nem tudok" Tretán Máté tanú, Izakoch (Ižakovci)

55