Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Tűzvédelem

V letu 1950 je društvo dobilo v svoje upravljanje vaško zgradbo ter si tu uredilo primerno orodjarno in sejno sobo. V naslednjih letih so se tudi kadrovsko okrepili. Poveljnik Könye je najprej opravil podčastniški tečaj, nato pa še častniški. V petdesetih letih je društvo imelo poleg moške tudi žensko desetino.

V poznejših letih je društvo postalo nekoliko manj aktivno, na kar je vplivala vse večja migracija aktivnih članov. To se je spremenilo v drugi polovici sedemdesetih let, ko so se mu pridružili mlajši člani. Z aktivnim delom pod vodstvom Ludvika Nemca so delo društva dvignili na potrebno raven. Leta 1980 so dobili novo brizgalno tipa MB Ziegler, kapacitete 800 lit/min; leta 1985 pa so nabavili orodno gasilsko vozilo IMV.

Tudi vzdrževanju gasilskega doma je društvo posvečalo primerno skrb. S prostovoljnim delom so preuredili ostrešje in celotno notranjost. Kljub težavam, ki so značilne za manjše goričke kraje, je društvo uspelo posodobiti svojo opremo.

*(Po zapisu Ernesta Eöryja)

331