Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Pivar Tomšič Ella: A hodosi vasút egy évszázada

Ella Pivar Tomšič

Sto let železnice na Hodošu

Veliki dogodki so od 18. stoletja, po udomačitvi reformacije, obšli Goričko. V tem čudovitem okolju so ljudje živeli svoj vsakdan, le vaški učitelji in duhovniku so sanjarili o drugačnem svetu, vendar jih je večina ostala na tem koncu sveta, saj blatni kolovozi niso vodili do mest, kvečjemu od vasi do vasi. Če je ponižno prebivalstvo svoje pridelke uspelo prodati na soboškem sejmu, v Körmendu, v drugih mestih ali na sejmih v bližnjih vaseh, je z vozovi odšlo po nakupih potrebnega blaga le enkrat ali dvakrat letno. Od zadnje četrtine 19. stoletja po nastopu dualizma so se v državne gospodarske tokove vključili tudi trgovci soboškega okraja in na tem gričevnatem svetu, kjer so pokupili večje parcele grofovske posesti, se je razmahnila trgovina z živino in odkup cenenega, za žganjekuho primernega sadja. Na podlagi tega je dozorela misel o gradnji železnice proti notranjosti države, predvsem do glavnega mesta. Zaradi splošnega političnega položaja je postala uporaba železniške proge prek Radkersburga do Gradca vprašljiva. Po drugi strani pa je po vse večji uveljavitvi protestantske verske svobode prišlo do bogatenja in vse višje pozicije evangeličanov in čedalje višjega gospodarskega vzpona domače in priseljene inteligence. Zaradi tega je po letu 1882 dobivala zamisel o železniški povezavi Murske Sobote z notranjostjo države konkretno osnovo in se v začetku 20. stoletja tudi uresničila.

Da se zgodovina ponavlja, dokazujejo tudi dejstva, povezana z goričko železnico: pred stotimi leti so vlaki na relaciji Murska Sobota-Hodoš-Kormend vozili proti Evropi, potem so zaradi meje nastale v človeških glavah, ki so jih zarisanli v pokrajino in varovali z orožjem, parne lokomotive vozile le na relaciji med Mursko Soboti in Hodošem. V prvem letu novega tisočletja so tiri spet popeljali v svet.

253