Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
Delovanje naslednjega duhovnika Józsefa Magyarja v letih 1874-1910 lahko spremljamo ne le iz cerkvenih knjig, temveč tudi iz vaškega zapisnika, ki je v lasti družine Eőry. V času njegovega službovanja je bilo zgrajeno župnišče, ki je pozneje postalo kantorjevo stanovanje. Verniki so sami naredili 80.000 opek, zbrali ves stavbni les ter pri gradnji pomagali s prostovoljnim delom in s prevozi. József Magyar je imel pomembno vlogo tudi pri usmerjanju vaškega življenja. Pokopan je na starem pokopališču. Géza Heiner (1886-1950) je izhajal iz obubožane meščanske družine, študiral je medicino, končal pa teologijo. Kot pomožni duhovnik je leta 1909 začel službovanje v Murski Soboti, po smrti Józsefa Magyarja pa so ga povabili na Hodoš. Poročil je hčer vaške družine Fenyves in do svoje smrti leta 1950 služboval kot duhovnik gmajne, hkrati pa je bil prava opora obmejnemu prebivalstvu: pomagal je ob boleznih in tudi s praktičnimi nasveti za vsakdanje življenje. S svojo sodobno fotografsko opremo je ovekovečil marsikateri zgodovinski dogodek tega območja.55 Po osmih letih osirotelosti so leta 1958 v hodoško skupnost povabili mladega duhovnika Ludvika Novaka iz Černelavcev, ki se je hitro naučil madžarskega jezika, da bi v skladu z duhom protestantizma oznanjal boga v jeziku, ki ga verniki razumejo. Čeprav je skupnost po vojni izgubila devetdeset odstotkov svojega premoženja, je našel način, da je med leti 1962-1968 s pomočjo luteranske svetovne skupnosti obnovil duhovniško in kantorsko stanovanje, napeljal elektriko, popravil orgle in s številnimi manjšimi investicijami posodobil nepremičnine, ki spadajo k cerkvenemu premoženju. Pod njegovim vodstvom je z denarno pomočjo luteranskih cerkva in gmajn leta 1976 zgradil novo duhovniško stanovanje, ki služi številnim namenom in šteje za eno izmed najsodobnejših zgradb javnega pomena v vasi.56 * Ko so leta 1977 Ludvika Novaka imenovali za dekana Slovenske evangeličanske skupnosti, se je z družino preselil v Mursko Soboto, na njegovo mesto pa so imenovali duhovnika Vilija Kerčmarja. Z njim je prišla Jana Kerčmar Bartoševa, prva duhovnica slovenske evangeličanske cerkve. Bartoševa, ki je slovaškega rodu, je svoje prvo službovanje začela leta 1977 na Hodošu in ostala tam do leta 1984, ko je njeno mesto prevzel soprog Vili Kerčmar, ki je še danes duhovnik hodoške gmajne. Družina Kerčmar se je leta 1983 preselila v Gornje Petrovče, odtlej je duhovniško stanovanje prazno, v njem organizirajo le zimska bogoslužja, verouk in druge shode. Hodoš in podružnice so se konec 16. stoletja zavezale protestantizmu, žal pa ugotavljamo, da so z izjemo kalvinistične družine Hodossy, ki je dajala svoji cerkvi duhovnike, vsi luteranski duhovniki prihajali od drugod. Temu je tako tudi danes. VIII. Znamenita cerkvena šola Cerkvena zgodovina Hodoša bi bila nepopolna, če ne bi spregovorili tudi o znameniti cerkveni šoli. Svojo cerkveno šolo so ustanovili v času, ko je tolerančni edikt dovoljeval ustanovitev šol na 55) Informacije posredovala: Erzsébet Kerec upokojena poštna upravnica, hčerka Géze Heinerja 56) Informacije posredoval: Leon Novak soboški duhovnik, sin nekdanjega seniorja 57. Kokolj-Horvat: Prekmursko šolstvo, Murska Sobota 1977 (Kokolj-Horvat) 217
