Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
IV.2 Katoliške preiskave o protestantskih cerkvah Po uspešno dokončanem procesu rekatolizacije je na območju županij Vas in Zala, ki sta pripadali k Prekmurju, škofija iz Győra, potem ko sta v 17. stoletju razpadli dobrovniška in lendavska protestantska skupnost, hodoška, selska, bogojinska, martjanska in svetojurijska skupnost pa zapustile kalvinistično smer in postale evangeličanske, odredila preiskavo. V obdobju pred izgonom Turkov iz prekdonavski županij in pred sklenitvijo miru v Karlovcu v letih 1687-98 so v zgodovinskih županijah, ki so spadale pod škofijo po naročilu kralja Leopolda I. in saškega princa, katoliškega škofa iz Győra Ágosta Keresztélya, katoliški glavni dekani in prošti opravili obisk „canonica visitátio” v vsaki občini in trgu, kjer je stala cerkev, ne glede ne to, kdo jo uporablja. Ob obisku so v zapisnik zajeli podatke o cerkvi, o njenem stanju, pripadajočih dobrinah in opremi, pokopališčih, zvonovih, župniščih, cerkvenih njivah, travnikih in o vrstah uslug in storitev vernikov. V zapisnik so zajeli imena k cerkvi pripadajočih podružnic, število pripadnikov posameznih skupnostih in kjer je stala šola tudi ime učitelja. Na območju županije Vas je bila ta naloga zaupana opatu iz Vasvára, proštu Istvánu Kazóju, ki je med leti 1697-1698 obiskal večino verskih skupnosti v Prekmurju. Zapisnik iz leta 1698 o obisku Hodoša vsebuje podatke o skupnosti, ki je nedavno postala evangeličanska. Iz cerkvenega obiska vasvárskega prošta Istvána Kazója, 9. marca 1698: „K občini Hodoš spadajo filiale Cotormdn, Kiskapornak, Domokosfa, Gerenczoröcz in Domafölde. Je čisto madžarska župnija. Pravica patronata pripada plemiški družini Batthyány. Cerkev, ki stoji na rahli vzpetini, postavljena v čast apostola Svetega Andreja, osamljeno gleda proti vzhodu in v njeni okolici je pokopališče, do katere vodi cesta. Cerkev je prekrita s starimi strešniki, razpokane stene razpadajo in je potrebna ne samo obnove tako z zunanje kot notranje strani, temveč bi jo bilo potrebno na novo zgraditi. Gradnja in vsa druga opravila bi naj bila dolžnost članov skupnosti, toda ti zaradi težkih časov, propadanja in nenazadnje ogrožanja zdajšnje občine, številnih katastrof, ki so jih prizadele, temu na noben način niso kos. Cerkev nima nobenega premoženja ne prihodka, ne pripada ji ne premično ne nepremično premoženje. Oprema: pozlačen, toda bakreni kelih in krožnik, ki je prav tako iz bakra in s katere odpada zlata prevleka. Njen zvon visi na lesenem zvoniku na pokopališču. Zvonik je prekrit s strešniki. Župnišče je bilo vzhodno od cerkve, toda od posledic udara strele je zgorelo do tal. Na severni strani meji na potomce Istvána Ábraháma, na južni strani na hišo Gergela Ábraháma. Zgraditi jo mora gmajna. Premoženje in prihodki duhovnika: orna zemlja: pripadajoča zemljišča: 5 oralov, ki na zgornji strani meji na zemljišče - last potomcev Istvána Ábraháma, na južni strani na zemljišče - last potomcev Gergelya Ábraháma; 1 oralov župnijski vrt, ki leži v soseščini duhovnikove hiše, na zgornji strani je pokopališče, na spodnji „kraljeva cesta”- na „obrežju Cserte” 4 orali z vzhodne strani - sosed je Péter Ábrahám, z zahodne strani kraljevska cesta ki vodi na Domafölde; Poleg „gornje cesta na sredini gornjih njiv” 1 oral, na spodnji strani György Könye, na zgornji t.i. „berke 204
