Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
med temi smermi niso opazili razlike, v ospredje so postavljali evangelizacijo. Po porazu pri Mohácsu je kraljeva oblast molče vzela na znanje luteransko reformacijo, toda cesar Miksa je trdno helvetsko usmeritev, ki je ogrožala politično-fevdalne interese, postavil izven zakona in je sklicujoč se verska načela št. XI bratislavski državni zbor leta 1548 sprejel odločitev: da je s posestva treba pregnati vse „sacramentariume,9 10 11 12 ki so še v državi in se jih v državo več ne sme pustiti". Luteranci so v letih 1552/53 predstavljali parlamentarno večino in so razširjajoči se kalvinizem obravnavali kot tekmeca ter namesto da bi ga branili so razglašali, da je treba „lomilcem in zažigalcem slik svetnikov” zagroziti z zakonskimi ukrepi. Ko je debrecenska sinoda leta 1567 sprejela II. helvetsko veroizpoved in je bila s tem ustanovljena madžarska kalvinska cerkev, je cesar Mikša na kronskem posestvu države odredil neizprosno preganjanje kalvincev, leta 1570 pa je začel uničevati tako njihove knjige kot razširjevalce le-teh. Čeprav so bili duhovniki, ki so pred letom 1576 delovali v Őrségu in v Slovenski krajini, molče določeni vodje protestantskih duhovnikov, ki so živeli v bratski skupnosti, si je luteranska cerkev vse bolj prizadevala zatreti razvoj sestrske veje. Po vsej verjetnosti so se iz teh bratskih skupnosti še pred ločitvijo izoblikovale verske županije Kőszeg, Körmend, Güssing, Rehnitz, Schlaning in Sveti Jurij, ki sta jih Ferenc Nádasdy in Boldizsár Batthyány na sinodi Hegykő leta 1576 vključila v protestantski verski okoliš, njen prvi škof pa je postal Máté Szegedi iz Sárvára. Sinoda je na območju cerkvenega okraja postavila obvezo varovanja augusta confessio. Po mnenju luteranskega dekana Mihálya Zvonaricsa so med duhovniki že tedaj bili tudi kalvinci, toda ti „niso upali niti pisniti”.'0 Ob pomanjkanju zanesljivih podatkov lahko le sklepamo o prestopu hodoške kalvinistične gmajne k avguštinski evangeličanski usmeritvi. To lahko po vsej verjetnosti pripišemo dogodkom konec 17. stoletja. Po mnenju krajevnega evangeličanskega duhovnika Geze Heinerja" so dokumenti pristali na župnišču Kerca, kjer jih je kasneje uničil ogenj, vendar dodaja, da „se po ustnih izjavah dokumenti nahajajo v uradu katoliškega kaplana v Kőszegu, na mestu nedostopnem za protestante". Širjenje helvetske usmeritve temelji na vse večjem številu duhovnikov. V veliko pomoč so jim bili leta 1576 sprejeti kanoni iz Hercegszőlősa, ki vsebujejo čiste kalvinske nauke. V naslednjem letu, ko je duhovnik Dávid Huszár v madžarščino prevedel Heidelberški Kate, še ni prišlo do razkola, za javno opredelitev je bilo potrebno še več desetletij. Na ogrskem kraljevskem posestvu se je širjenje helvetske smeri začelo pod vodstvom Istvána Beytheja,'2 ki je po smrti škofa Mátéja 9) Naziv Sacramentarius izhaja iz zavračanja Kristusove telesne prisotnosti pri gospodovi večerji, kar bi naj pomenilo tudi zavračanje njegove božanskosti. 10) Patakyi László: Az őrségi református anyaegyház története, Budapest 1992 ( Pataky) 11) Heiner 12) Pomembni raziskovalec reformacije. Po mnenju Eteleja Thuryka se je Isván Beythe rodil leta 1532 v naselju Kő v županiji Baranya, šolal se je v Tolni, nato pa v tujini. Komaj triindvajsetleten je sprejel mesto učitelja na Héderváru, nakar je bil šolski mojster v Szakolci in v Dolnji Lendavi, od tod se je preselil v Sárvár. Leta 1565 se je že kot duhovnik ponovno vrnil na dolnjolendavsko posest Bánffyjevih. Po devetih letih so ga povabili v Sopran za madžarskega verskega razpravljavca in je prvi madžarski kalvinistični duhovnik tega mesta. Čez leto dni ga že zasledimo v Güssingu. Tu je pisal knjige, a ne samo cerkvene, temveč tudi splošno znanstvene. V tem času prekdonavski cerkveni okraji niso razpolagali z zakoni, s katerimi bi urejali cerkveno upravo in disciplinske ukrepe zoper duhovnike, zato je Beythe po izvolitvi za škofa na podlagi hercegszőlőskih kanonov ustvaril pravila, toda ta niso bila primerna za upravljanje protestantskih okrajev, ki so še bila v skupnosti. Po sinodi v Csepregu leta 1585 je to privedlo do razkola. Beythe je ostal pristaš kalvinistične usmeritve. 197
