Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
vzhod obrnjeni cerkvi z vhodom z zahodne strani, prekriti z lesenimi skodlami, pri kateri sta dve od treh ozkih, z zgornje strani zaobljenih oken, obrnjeni proti jugu, eno pa proti vzhodu, zasledimo v pol stoletja pozneje, leta 1698 nastalem t i. Kazójevem vizitacijskem zapisniku. Opat je po ogledu zgradbe, ki tedaj ni imela več ne stropa ne opreme, ugotovil, da razpokanih sten ni več mogoče obnoviti, zato bi bilo nujno zgraditi novo."Suis tarnen in aedificiis, murisque univerzis scissa, fissá et ruinosa: adeoque tarn interne, quam etiam externe non reparationis dumtaxat, verum et sedificatonis de novo inchoandae perficiendaeque admondumaegena. Etenim est absque laquearibus, sedilibus aliisque id genus requisitis ecchlesiasticis destituta..."2 Tako stanje cerkve je posledica številnih turških vpadov3 in nenazadnje v času protireformacije vse močnejše vzajemne verske sovražnosti, ko je zdaj ena zdaj druga verska skupnost osvojila cerkev. Po vizitacijskem zapisniku4 iz leta 1713/14 je cerkev še vedno v rokah protestantov, njen zaščitnik je sv. Andrej, toda 19. novembra 1732 jo podžupan Rosty s svojimi vojaki ponovno osvoji in z njim prihajajoči župnik jo zaupa v zaščito sv. Elizabeti, ki je še danes zaščitnica hodoških kristjanov. Za tem so na cerkvi opravili večja obnovitvena dela. Po zapisniku, ki izvira iz sredine 18. stoletja, se je ogenj, ki ga je v dopoldanskih urah 1. avgusta 1826 iz nepazljivosti zanetilo kmečko dekle na severni strani ležeče t. i. Visontay hiše, razširil na cerkev in jo uničil.5 Od tedaj jo v cerkvenih šematizmih vodijo pod rubriko „zapuščeno” oz. „porušeno”.6 Po spominih na otroštvo 100-letne Marije Laczó, stanujoče v bližini cerkve,7 so cerkveni zidovi še stali pred prvo svetovno vojno in tudi okna so bila še vidna. Meni, da je bila cerkev tako po merah kot po zunanji obliki podobna stari cerkvi v Domanjševcih. Gradbeni material so vaščani v prvi tretjini 20. stoletja odnesli, parcela pa je prešla v last krajevnega učitelja Károlya Fenyvesa, zatem dedinje žene evangeličanskega duhovnika Géze Heinerja in danes je v lasti njune hčerke Erzsébet Kerec. II. Pristaši Kalvina in Luthra na skupni poti Že sam naziv Avguštinska evangeličanska gmajna Hodoša nam da sklepati o njeni osrednji vlogi, saj zajema tudi na območju nekdanje Zgodovinske županije Vas ležeča naselja Krplivnik in Šalovci, v preteklosti pa je zajemala tudi naselja Domafölde, Domanjševce, Lončarovce, Ivanjševce, Kotormány in nekaj manjših zaselkov. Hodoška cerkev je s svojimi podružnicami sledila protestantizmu po porabskem zgledu: domnevamo lahko, da je bila kratko obdobje na začetku pristaš luteranske usmeritve, nakar se je spreobrnila k helvetski, kalvinski, a se je v sredini 17. stoletja iz še danes nepojasnjenih razlogov pod številnimi vplivi ponovno usmerila k evangeličanski veri. 2) Canonica Visitatio Cazoiensis 1698, Škofijski arhiv Szombathely, prepis latinskega dokumenta v lasti avtorja, uporabljen madžarski prevod Lászlója Patakyja in slovenski prevod Ivana Zelka, (Kazó) 3) Bencik Gyula: Régi templomok Őrségben, „Őrségi utakon" - serija 2000 ( Bencik) 4) Kazó 5) Bencik 6) Schematizmi: Škofijski arhiv Szombathely, Arhiv županije Vas, za različna leta 17.-20. stoletja (Schematizmi) 7) Iz avtorjeve zbirke: Informacije posredovali: Lajos Orbán st., Géza Kercsmár, Ferenc Kercsmár 194
