Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Göncz László: A dualizmus korától a 20. század végéig
niso nikogar prizadeli v vasi. Potem je v vas - kot se spominjajo nekateri - prišlo nekaj oseb, ki so zase rekli, da so partizani iz Šalovcev in so izjavili, da so „osvobodili Hodoš”. Na še prisotne madžarske uradnike so poskusili vršiti pritisk, toda do posebnih grobosti ni prišlo. Po vsem tem so bili prebivalci Hodoša in Krplivnika celih deset dni prisiljeni živeli v negotovosti. V tistih dneh nihče ni mogel vedeti, kakšna usoda čaka območje.111 Za časa druge svetovne vojne je po naših podatkih padlo petnajst ljudi s Hodoša in Krplivnika, številni so pozneje pristali v ruskih taboriščih, od koder so se vrnili šele precej po koncu vojne. Med žrtvami so tukaj evidentirani: Zoltán Eőry, Ernő Ábrahám in Géza Könye (padli na bojišču), György Novák, Dezső Laczó, Károly Röszler (na prisilnem delu), Ferenc Ábrahám in Lajos Páthy ki sta umrla v vojnem ujetništvu, žrtev bombnega napada je postala Éva Ábrahám, judovske žrtve (Ödön Preisz in žena Frida, hčerka Duci Preisz, Sándor Preisz in žena Katalin, Rudolf Preisz) in Franciska Jenese. Pri deportaciji Judov so življenje izgubili še štirje hodoški rojaki. Kratek pregled obdobja po II. svetovni vojni Ob koncu druge svetovne vojne prebivalci okolice Hodoša še slutili niso svoje usode. Seveda so velike politične sile v tem času že izdelale scenarij povojnega stanja, v skladu s katerim sta Hodoš in Krplivnik ponovno pripadla k južnoslovanski državi. Mejna straža države je na območje prispela maja 1945 in zasedla nekdanje stražnice ter zaprla mejo. Madžarski uradniki so zapustili Hodoš in odšli na Madžarsko. Nekaj dni pozneje je nova jugoslovanska oblast vse ljudi z območja, ki so pred tem bili pripadniki stranke „nyilasov”, dala odpeljati v tabor v Filovce ali v druge zbirne tabore. Po spominih vaščanov drugih prebivalcev niso nadlegovali. V poznejših letih so se tukajšnji ljudje sprijaznili s ponovno vzpostavljeno jugoslovansko oblastjo, po mnenju nekaterih tudi zato, ker je bilo notranjepolitično stanje na Madžarskem v številnih pogledih precej slabše od jugoslovanskega. Nekaj mesecev po koncu vojne, morda tudi leto-dve, so še lahko vzdrževali določene stike s sorodniki, znanci in prijatelji na drugi strani meje. Po izbruhu jugoslovansko-madžarskega konflikta (po letu 1948) pa so mejo popolnoma zaprli. Na Hodošu so takoj po letu 1945 na osnovnošolski ravni odprli madžarski oddelek, toda kmalu zatem so sledili le še slovenski oddelki. Po nekaterih mnenjih je vloga madžarskega jezika pri pouku bila odvisna od dobre volje posameznih učiteljev. Mladina je navezala stike, se redno srečevala, skupaj izvajala športne aktivnosti in se pogovarjala z mejno stražo. Tako so se naučili slovenski, hrvaški in celo srbski jezik. Neposredno po vojni je komanda mejne straže imela sedež v današnjem vaškem domu, pozneje pa se je preselila v novozgrajene vojaške objekte. Konec štiridesetih let je bila za območje značilna izredno težka gospodarska situacija. Obveza predaje različnih pridelkov in takojšnjega plačila odmerjenih davkov je številne družine Hodoša 111) Intervju z Ernőjem Eöryjem (tonski posnetek v lasti ZKMN) 161
