Paksa Katalin - Németh István: Muravidéki magyar népzene (Budapest - Lendva, 2018)
A régió népzenéjéről
O LJUDSKI GLASBI V REGIJI 31 Cilj lucijinih obhodov je posredovati obilje in rodovitnost, obredni obhod, kije znan v severozahodnem Prekodonavju in na zahodnih območjih Gornje Ogrske, je bil leta 1998 v Prekmurju še živa šega. V adventnem času, 13. decembra, opravljajo na god sv. Lucije ta obredni obhod fantje, ki obiskujejo šolo, in sicer zato, da bi koklje ostale v gnezdu, da bi kokoši znesle veliko jajc in da bi bila družina bogata. Obredna pesem na lucijino je podobna otroškim pesmim, za njen napev v dvotaktju je značilna arhaična intonacija oziroma raba še ne povsem reguliranih intervalov, včasih pa dobimo celo vtis, da gre za govorjeno besedilo. Karakterizacija Ferenca Gönczija velja tudi za obredne pesmi na lucijino, in sicer daje »napev zelo preprost, monoton« (Gönczi 1914, 259-262). Med dobrimi željami navaja želje, podobne prekmurskim: »Tyijeték tiktyok, luggyok um mégüllön, mind az ién kiét kis ..m a hüelibe!« [Vaše kokoši in gosi naj ostanejo v toplem gnezdu tako kot moja mala mo.. .a!] (prim. 1), »Kijetek disznajának akkora szalánnájo legyen, mind a zajtu, ajtu, ajtu!« [Naj ima vaša svinja tako debelo slanino, kot so velika vrata, vrata, vrata!], »Annyi csibéje legyen kijeteknek, mind a ziégén a csillag, ftiődön a fűszál!« [Imejte toliko piščancev, kot je na nebu zvezd in na zemlji bilk!] (prim. 3). Besedilo vsebuje včasih tudi za natis neprimerne, na plodnost namigujoče nedostojne dele. Omeniti velja, da med lucijinimi obhodi pri tukajšnjih Slovencih, ko hodijo po hišah »v lik čarovnice oblečena« dekleta, in madžarskimi obrednimi obhodi na lucijino ni povezave. Razen obrednih obhodov na lucijino je s petjem povezana tudi zimska šega koledovanje, ki pa tonsko žal ni bilo posneto. Neko kolednico iz Gornjega Lakoša je objavil Károly Horváth (Horváth 1992, 196), njen napev je v pričujoči knjigi objavljen pri božičnem voščilu in božični pesmi z drugim besedilom (8, 11). Čas za božično voščilo je 24. december, na sveti večer. V tem času se hodi od hiše do hiše in se pojejo pod okni božične pesmi, včasih kar cel niz pesmi. Stanovalci hiše se za voščila oddolžijo z darovi. V Gaberju in Petišovcih so voščilo sestavljale štiri pesmi (7-10). O tem običaju govori v svoji knjigi tudi Ferenc Gönczi, v njegovem času so ga izvajali še izključno fantje (Gönczi 1914, 267). 26. in 27. decembra, na Štefanovo in janezovo, so hodili voščit z godci, besedil pesmi se (v nasprotju z vasmi v Žalski županiji) niso spominjali. Novoletna voščila pa so prišla na dan v različnih variantah. Znamenito je voščilo iz niza dveh taktov, ki je znano izključno v Prekmurju (13-15). Del njegovega besedila je enak pesmi kolednikov »Adjon az Úristen ennek a gazdának ...« [Daj, gospod Bog, temu gospodarju ...]. Na Hodošu so, kar je bilo odvisno od verske pripadnosti, peli dve novoletni voščili, pripadniki reformacijske cerkve so peli pesem z začetnim verzom Új esztendő, vígságszerző [Novo leto veselje pričara] (16, 17), pripadniki evangeličanske cerkve pa z začetnim verzom N ékünk születik mennyei király [Rodil se nam je nebeški kralj] (18,19). Zelo razširjene so variante katoliške cerkvene ljudske pesmi z začetnim verzom O, szép Jézus, ez új esztendőben [O, lepi Jezus, v novem letu], ki se v manjši ali večji meri razlikujejo od zapisa, ki ga najdemo v cerkveni pesmarici (20-22). Po zapisih Ferenca Gönczija so s to pesmijo voščili »nekoč otroci, stari 10 dol2 let [...], povsod, kjer so za
