Török Károlyné Miszori Marianna (szerk.): Virággal ékes. A népi bútorfestés hagyományai (Zalaegerszeg, 2012)
Az elsajátított technika és a visszatanítás mozzanatai
zmešamo barve, saj so tu manjše spremembe. Namesto zemeljskih barv je treba preiti na tempera barve, seveda z dodatkom lepila v razmerju pobpol in maso razmešati, da ne bo grudic. Običajno sami izberemo metodo - ali najprej poslikati cvetove ali liste - ali pa metodo izbere mojster. To nima bistvenega pomena. Bistvo je, da učenci vidijo logični sistem, da je na narisanem in z rumeno barvo naslikanem vzorcu potrebno najprej naslikati vse potrebne dele z izbrano barvo. Na primer z zeleno pobarvamo liste, steblo in vitice. Seveda pa je treba omeniti, da je pomemben vrstni red, po katerem barvamo od zgoraj navzdol, saj bi se v nasprotnem primeru barva razmazala, ali pa bi morali čakati ure in ure, da se barva posuši. Če smo barvanje motivov začeli z zeleno barvo, jo lahko nadaljujejo z rdečo in tako naprej, seveda pa je potrebno po barvanju z vsako posamezno barvo, pustiti čas, da se le-ta posuši. Čim dlje se suši toliko bolje, vendar mora preteči vsaj nekaj ur. Z otipom lahko ugotovimo, ali je poslikana površina že suha. Barvno poslikavo vzorca je potrebno običajno vsaj še enkrat ponoviti. Tako rumena osnovna barva ne bo več vidna, če bi morebiti še prebijala po nanosu prve plasti barve. Seveda pa je v krogu učencev zelo priljubljena tudi označevanje aktualne letnice na dnu ploha ali skrito v srčku. To je lahko prijazno darilo ali pa spomin na leto poslikave. Ko pridemo do zadnje faze poslikave cvetov, sledi kontura. Spet je potrebno zmešati belo in črno barvo z lepilom, nato sledi za učence morda najtežji del, to je poslikava pohištva: s tankim čopičem, z nanosom ravno pravšnje količine barve, je potrebno ob črtah na levi strani potegniti črno, na desni strani pa belo obrobo oz. konturo. Rezultati govorijo sami zase, saj obris daje tako lep okvir in drugačno dimenzijo. Občutek imamo občutek, kakor bi pobarvan cvet, srce, šopek ali življenjsko drevo kar vzeli iz slike. Morda se vsakokrat prav pri tej točki odloča, ali je bodoči slikar pohištva vztrajen učenec. Saj je za te črte oziroma obrise, da bi bili res dobri, potrebno zelo veliko vaj in potrpežljivosti. Da bi bila poslikava še lepša, še bolj razkošna, je popolnoma posušen poslikan ploh na koncu potrebno večkrat premazati s čopičem, ki smo ga namočili v laneno olje. To opravimo običajno več ur potem, ko smo izdelali konturo oz. obris, a najpogosteje šele dan kasneje. Cilj ni samo olepšava, ampak tudi zaščita in konzerviranje predmeta, saj ga po obdelavi z lanenim oljem obrišemo in je s tem zaščiten pred zunanjimi vplivi. Ohraniti je potrebno vsak trenutek, ki ga doživljajo učenci pri nanašanju lanenega olja, saj to čas veselja, ki ga občutijo po dolgotrajnem delu, ki so ga vložili v poslikavo, in ob tem pozabijo na dolgotrajne utrudljive vaje, čakanje na sušenja in nenehno brušenje in glajenje lesene površine. Poslikava pohištva, tako kakor večina ustvarjalnega dela, običajno pričara posebno tišino. Ustvarjalno tišino. Ta tišina govori v predmetih za nove, prihodnje generacije. Faze, tehnika in poklicne skrivnosti poučevanja lahko najdete v tej publikaciji. Naučili smo se jih od mojstrov in jih kot učenci posredovali naprej novim učencem. Naj bo torej delo tudi novih učencev okrašeno s cvetjem! 47
