Török Károlyné Miszori Marianna (szerk.): Virággal ékes. A népi bútorfestés hagyományai (Zalaegerszeg, 2012)
A népi bútorfestés hagyománya
Tradicija poslikave ljudskega pohištva V današnjih časih, v začetku 21. stoletja je verjetno manj znana poslikava ljudskega pohištva. Z minevanjem časa sta se spremenila pomen in uporaba naših besed, kakor tudi naše okolje in oprema naših stanovanj. Danes skorajda ne uporabljamo izraza ki bi označeval to vse redkejše opravilo. Kaj je nekoč pomenila poslikava ljudskega pohištva? Način kmečkega življenja v 18. in 19. stoletju je ljudi silil v samooskrbo, zato je cvetela domača obrt, skoraj v vsaki vasi je deloval lončar, pletar, čevljar, tkalke in tkalci, kolar, mizar in drugi rokodelski mojstri, ki so izdelovali različne uporabne predmete. Poleg tega pa so v vsakem gospodinjstvu razpolagali z ustreznim znanjem ki jim je omogočilo domačo izdelavo različnih predmetov, kar velja tudi za mizarsko znanje in z njim povezano dejavnost poslikave pohištva. Les, ki so ga pridobivali iz okoliških gozdov so poznavalci obdelovali z ročnim orodjem in tako izdelovali tudi pohištvo za lastno rabo: omare, police, postelje, skrinje, mize, stoli, pručke, klopi s skrinjo, klopi, skrinje za balo, uteži, okvirje za slike in ogledala. Madžari so še posebej radi okraševali pohištvo, kot motiv pa so uporabljali cvetlične vzorce in druge motive iz narave. Ustvarjali so pravljične vrednote, ki jih še danes občudujemo v različnih muzejskih zbirkah. Poslikava ljudskega pohištva je nekoč pomenila barvanje in okraševanje doma narejenega pohištva. Samo pohištvo so izdelali moški člani družine, medtem pa je okraševanje bila ženska naloga, tako so ženske pohištvo pobarvale in poslikale s cvetjem. To pomeni, da so izdelovali unikatne kose pohištva, saj čeprav obstaja podobnost med uporabljenimi motivi, gotovo ni bilo dveh enakih skrinj s tulipani. Poslikavanje pohištva kot starodavna obrt in rokodelski poklic je v preteklih stoletjih skorajda izginilo, k sreči pa so še med nami poznavalci ki predajajo to znanje in spretnosti. Glavni namen te publikacije je bralcem predstaviti to staro rokodelsko obrt, seveda pa si želimo, da bi spodbudili zanimanje za poslikavanje pohištva in tako ohranili to dragoceno izročilo. Pomembno je, da tudi človek sodobne družbe spozna te vrednote in posebnosti, s ponovno uporabo teh znanj pa bomo zgradili most med starodavno tradicijo in dušo človeka ki živi v sodobnem svetu. Poslikavanje pohištva s cvetlicami oziroma radost ustvarjanja nam zagotavlja doživetje in ohranjanje tradicionalne madžarske kulture. 15
