Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)
Gálics Tamás - Ottó
ljudi pogreša filmsko kulturo, ljubi filme. Kino bi lahko postal družabni prostor mladih. V velikokrat omenjani hiši je nazadnje živel Štefan, ko pa se je oženil, se je tudi on odselil in hiša je ostala brez stanovalcev. Pozneje je gospod Otto spodnjo etažo preuredil in prenovil. Zeli si, da bi bratu Štefanu uredili spominsko hišo, za kar se bori z vsemi svojimi močmi. Na začetku novega tisočletja so mu tedanji mestni veljaki obljubili pomoč (celo zapisano je na papir!), toda zgodilo se ni nič, zato je bil primoran ukrepati sam in opraviti potrebna prenovitvena dela, da zapuščina ne bi propadla. Hišo je bilo treba rešiti. Dal je izolirati vse stene in prenoviti celotno streho. V lasti družine je tudi atelje Štefana Galiča, ki bi prav tako lahko bil pravšnji prostor za predstavitev likovne tehnike umetnika. Obiskovalec bi lahko dobil vpogled v proces njegovega ustvarjanja. Prav bi bilo, da bi za zanamce ohranili tudi zgodbo te stavbe in pa zaklade, ki se nahajajo v njej (med drugim slike, fotografije in druge umetnine, ki so si jih umetniki izmenjevali ob slavjih ali slovesnih priložnostih). Atelje je trenutno v slabem stanju, zato je potreben čimprejšnje prenove. Danes se ljudje čedalje manj ukvarjajo s svetom, ki jih obdaja. Dan za dnem gremo mimo oseb in zgradb, ki hranijo presenetljive zgodbe, o katerih ne vemo ničesar. Zato meniva, da bi bilo treba take zgradbe ohraniti in preurediti, tako da bi ljudje spoznali, kako se je nekoč živelo v Lendavi, kakšna je bila meščanska hiša, kakšne izjemne umetnike je imelo mesto. Pomembno bi bilo spoznati nesebične ljudi, ki delajo za ohranjanje teh stavb in duha, ki živi v njih. Meniva, da so zbirke zelo dragocene, saj za zbiranjem predmetov stoji ogromno dela in vloženega časa, vsak predmet pa ima svojo zgodbo. Veliko se lahko naučimo, če spoznamo, kako so ljudje nekoč živeli, kaj vse so uporabljali v svojem vsakdanjiku ... Lahko se naučimo ceniti stvari, ki se danes zdijo samoumevne, nekoč pa jih sploh ni bilo ali pa so bile težko dostopne. Hiša Galičevih je odličen primer za to. Upava, da bo enkrat v bližnji prihodnosti res preurejena v spominsko hišo, saj vzdušje hiše in predmeti v njej lahko ponudijo nepozabna doživetja za obiskovalce. Freske, knjige, vsakdanji predmeti, različne zbirke, ki jih najdemo v hiši, so zanimive lahko ponudijo veliko novih spoznanj. Zgodbe, ki se izrišejo preko njih, pa dajejo celosten prerez dobe. Zapisala: Martina Tivadar in Péter Császár-15-