Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)
Gálics Tamás - Ottó
značk in poštnih znamk na stenah, zbirali pa so tudi škatlice od vžigalic in cigaret, kovance, minerale pa metulje in žuželke, po katerih so zasloveli. Metulje z vseh koncev sveta so lovili z veliko mrežo, nato pa jih je Štefan prepariral. Velik del zbirke - približno 400 metuljev ter grafike umetnika Štefana Galiča - so od leta 2008 na ogled v spominski sobi na lendavskem gradu. Z zbiranjem metuljev in žuželk se je najresneje ukvarjal najmlajši od bratov, Jožef, ki živi v Berlinu. Vse do danes jih zbira v najrazličnejših eksotičnih deželah, s svojo zbirko pa hodi tudi na razstave. »Nekaj čarobnega je v njihovih krilih, v tem zvezdnem prahu ...« V tistem času so vsi zbirali, ne samo družina Galič, saj tedaj ljudje niso zavrgli ničesar; česar niso potrebovali, so odnesli na podstrešje. Tako so se stare stvari ohranile. »Metuljev seveda niso zbirali vsi, ker je bilo treba tekati za njimi,« pove najin sogovorec, ki meni, da je treba zbirati zato, ker ima vsak predmet svojo zgodbo in pomembno je, da te zgodbe ohranjamo in predajamo naprej. Pri družini Galič so imeli tudi gramofon, ki so ga poleti postavili na okensko polico, njegov glas pa je segal vse do potokov. V 50-ih in 60-ih letih prejšnjega stoletja so se otroci zbirali ob treh potokih. Gospod Galič se tega spominja takole: »V tistem času še ni bilo televizije in televizorjev, to je prišlo kasneje. Radio so poslušali le starši. Mi otroci pa smo bili svobodni. Cele dneve smo prebili ob druženju spodaj ob potokih.« Poleti so se ob treh potokih, ki so jih sami imenovali Bereg, Homokos in Črnec, kopali, igrali nogomet in se pogovarjali. Lovili so ribe in žabe, ki so jih doma panirali, ocvrli in seveda tudi jedli. Matere so prale, nato pa izobešale perilo, veliko je bilo tudi ribičev. Poleti se je življenje tako rekoč preselilo na obrežje najbližjega potoka. Tudi krave so napajali tam, ko jih je prignal,mestni pastir' na pašo. Travnik je bil poln rož. Če niso igrali nogometa, ker so se kdaj pa kdaj pretihotapili tudi na kakšno tekmo v lendavski športni park, so radi brali ali pa se le sončili. V zimskih mesecih so drsali po okoliških zamrznjenih vodah, se kepali ter se sankali in smučali na bregu ,Koštilac' za lendavskim gradom. Za smučanje so upognili desko, ki so jo z vrvmi zvezali na čevlje. Gospod Otto se dobro spominja tudi nezgode, ki jo je doživel na sankanju: »Sani so se spuščale po bregu, drevo pa se ni hotelo umakniti, zato sem se zaletel vanj in se udaril po nosu.« Z družino Galič je povezan tudi začetek projekcij filmov. Oče Galič je kupil filmski projektor in v prostorih nekdanjega hotela Krona včasih organiziral projekcije, to pa je meščanom Lendave omogočilo, da se spoznajo s filmsko kulturo. Pozneje je oče projektor podaril lendavskemu kinu in naprava je tam dobro služila vse do konca druge svetovne vojne. Ko je prišlo do nacionalizacije, so projektor zaplenili in nikoli več ni prišel nazaj v last družine. V Lendavi je v tistem času delovala tudi gledališka skupina. Po najinem mnenju je bilo življenje lendavskih meščanov nekoč zanimivo in je bilo precej drugačno od življenja ljudi iz vasi. Medtem ko so vaščani živeli v majhnih hišah in se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo, pekli kruh v lastnih pečicah, so le nekaj kilometrov stran v mestu ljudje živeli v meščanskih hišah, hodili v kino, obiskovali mesnico, jedli v pekarni pečen kruh. Danes ni več velikih razlik, toda meščani se manj ukvarjajo s kulturo, obiskovanje gledališča ali kina ne sodi več nujno k mestnemu življenju. Ne bi bilo slabo oživiti to meščansko zavest, vdihniti kulturno življenje v skoraj popolnoma izumrli Spodnjo in Glavno ulico, kjer najdemo danes ogromno zapuščenih stavb. Meniva, da bi naše mesto nujno potrebovalo tudi kino, saj veliko-13-