Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)
Kétnyelvűség és anyanyelvűség
Osnovna deviza, osnovno reklo modela recipročne interakcije v razredu, ki ga je zlasti treba imeti pred očmi tudi pri pouku jezikov, je: “Govor in pisanje sta sredstvi učenja” (Bullock Report 1975, 50 v: Cummins 1984, p. 224-225). Bistvene značilnosti modela vzajemne interakcije v primerjavi z modelom transmisije so:- pristen dialog med učencem in učiteljem pri ustnem in pisnem delu,- usmerjanje in pomoč pred kontrolo učenčevega znanja,- spodbujanje pogovora med učenci v kontekstu sodelovanja pri učenju,- spodbujanje smiselne rabe jezika pred pravilnostjo površinskih oblik,- zavestna integracija jezikovnega razvoja skozi rabo pri vseh drugih vsebinah (predmetih) namesto učenja jezika in drugih vsebin kot izoliranih predmetov,- osrediščanje na razvijanje spoznavnih veščin na višji ravni namesto na pomnenje dejstev,- postavljanje nalog, ki porajajo notranjo namesto zunanje motivacije. Preneseno na področje učenja kateregakoli jezika, maternega, drugega ali tujega to pomeni naslednje: Pri pouku jezika je treba vseskozi imeti pred očmi dejstvo, da je smiselna komunikacija, smiselno sporazumevanje centralna, prvenstvena funkcija jezikovne rabe. Če se pri delu v razredu tega ne zavedamo, ali se za to dejstvo ne zmenimo, bo učenje rutinsko in oprto le na zunanjo motivacijo. Raziskave so pokazale, da t.i. jezikovni dril ne prinaša pričakovanih rezultatov in da so učenci po tej metodi ob sicer korektnem poznavanju slovničnih struktur, slabo razvili sporazumevalno zmožnost. Od tod zadrege pri neposrednem sporazumevanju. To je še posebej pomembno za učenje jezika na nižji stopnji, saj je dognano, da so otroci v tem obdobju zlasti sposobni razviti smiselno komunikacijo v drugem jeziku, četudi ob slovničnih primanjkljajih, in sicer veliko bolj kot v obdobju adolescence ali kot odrasli. Transmisijski model, ki ga pri jezikovnem pouku ponazarja slovnična metoda z vztrajanjem na korektnih površinskih strukturah velja nadomestiti z modelom recipročne interakcije (funkcionalna in naravna metoda) s poudarkom na smiselnem inputu - vnosu podatkov. Princip smiselnega inputa temelji na hipotezi, ki pravi, da usvajanje drugega jezika ni odvisno le od izpostavljenosti jeziku temveč od interakcije z govorci tega jezika, ki zagotavlja dostop do inputa v drugem jeziku. Takšen input mora biti na različne načine modificiran, da ustreza učenčevi razvojni stopnji in zagotavlja razumevanje. To prinaša novo nalogo učitelju: poskrbeti mora, da se bodo učenci s pomočjo nazorne povezave med dejanjem oziroma stanjem in sporočilom (besedilom) dokopali do razumevanja. Zahteve po optimalnem inputu počivajo na podmeni, da se sporazumevalna zmožnost razvija kot rezultat interakcije /sporazumevanja/, oprte na kontekst, ki deluje kot šifra, s pomočjo katere razčlenimo jezikovni input. Na pomenu ustrezno strukturiranega vnosa podatkov vztrajajo zlasti tvorci na inputu zasnovanih metod učenja J2, med njimi Krashen (1981) in Terrel (1981). Krashen je nasproti pojmu "učenje" postavil pojem "usvajanje" jezika. Razvoj sporazumevalne zmožnosti v J2 je po njegovem mogoč le ob ekstenzivni komunikacijski izkušnji = usvajanje. Formalni pouk J2 je kot vir inputa učinkovit le za nekatere učence, vendar je le malo transfera od formalnega, zavestnega učenja do sporazumevalne dejavnosti (performance). Ob pomenu inputa pa nekateri raziskovalci pri razvoju sporazumevalne zmožnosti drugem jeziku pripisujejo velik pomen učenčevemu outputu, to je govorni dejavnosti (Swain 1986). Najnovejša je težnja po sintezi pogledov vodilnih raziskovalcev s tega področja, predstavljena v obliki interakcijske teorije. Teorija je zgrajena na podmeni, da je “interakcija med učencem in govorci drugega jezika glavna vzročna spremenljivka pri usvajanju drugega jezika” (Swain, Fillmore 1984:18). 23
