Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
»... organizirali 22 sprejemališč v turističnih domovih, domovih kulture, po vaseh in drugih gostinskih in zdraviliških objektih, v Vojvodini, Srbiji, Hrvatski, Sloveniji in na Jadranu.«7 Nadaljnja usoda madžarskih beguncev v Jugoslaviji žal do začetka turistične sezone še ni bila rešena, zato so oblasti v Sloveniji (in tudi drugod po državi) uredile nova taborišča: 28. februarja na Bizeljskem, 11. marca v Brestanici (Rajhenburgu) in 30. marca sprejemni center v vasi ob reki Muri, to je v Črncih na Apaškem polju. V vseh treh naseljih so prenočišča za begunce uredili v tamkajšnjih gradovih in dvorcih. V gradu Rajhenburg je v omenjenem obdobju deloval zapor, zato so begunce namestili v neuporabljenem delu, zapornikom pa strogo prepovedali vsakršne stike z madžarskimi begunci.8 Hkrati z ustanovitvijo omenjenih pa so stara, v turističnih objektih urejena taborišča, ukinjali: Radence in Štatenberg so zaprli L, Bori 3., Rogaško Slatino pa 18. aprila.9 Spomladi 1957 so jugoslovanske oblasti prebivalce taborišč želele razporediti po poklicih, zato so na različnih točkah v državi ustanovili »posebna« taborišča. Tako so na primer v srbskem zdravilišču Mataruška Banja zbrali »izobražence«, v banatski Beli Crkvi pa je bilo taborišče za mladoletne otroke. Slovenski organi za notranje zadeve so 18. februarja 1957 v dvorcu Jelšingrad blizu naselja Šmarje pri Jelšah uredili »posebno« begunsko taborišče. Na podlagi poročila Uprave državne varnosti za Slovenijo je bil novi tabor, kamor so želeli prepeljati posebej za to izbrane begunce, namenjen predvsem »operativnemu delu« oziroma kontrašpijonaži in vohunski dejavnosti. Za tako imenovane »zanimive emigrante« so si poseben prostor prizadevali urediti tudi v preostalih taboriščih. Iz poročila pa je razvidno tudi to, da organi državne varnosti svojih načrtov niso uspeli v celoti izpeljati. Dokler bi namreč »zanimive begunce« uspeli ločiti od preostalih, je iz Madžarske ali drugih jugoslovanskih republik prispelo večje število beguncev, ki jih je bilo treba namestiti, zato so vsi njihovi načrti padli v vodo. Uprava državne varnosti je na ozemlju Slovenije kljub temu uspela angažirati 65 beguncev. Večino so k sodelovanju prepričali na osnovi kompromitirajočih podatkov, in le maloštevilni so se jim pridružili iz »prijateljstva« ali »domoljubja«. Vendar pa z delom sodelujočih beguncev - poročilo omenja mrežo - niso bili zadovoljni, kar so med drugim pojasnjevali s tem, da: »... večina beguncev iz Madžarske v Jugoslavijo ni pobegnila zaradi neke predanosti socializmu, temveč iz popolnoma drugih vzrokov in nimajo nobe1 Vedno več beguncev. Slovenski poročevalec. 29. januar 1957. 8 Fürst Irena: Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg. 1948-1966. 41. 9 Sl AS 1931, RSNZ SRS, A-10-13/2, Letno poročilo DV RSNZ 1957, I. oddelek. 105. 81
