Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
dokončna, saj osebno menim, da je neraziskanih še veliko dragocenih informacij, ki se navezujejo na prekmurske Madžare, prav tako pa tudi omenjeni intervjuji še niso v celoti poglobljeno analizirani. 2. Mnenja jugoslovanskega (in slovenskega] partijskega vodstva o madžarskih dogodkih leta 1956 Kljub dejstvu, da je bilo mogoče velika družbena gibanja na Madžarskem zaznati neposredno ob meji, so med prekmurskim prebivalstvom v tistih dneh krožile različne, velikokrat nasprotujoče si informacije. Jugoslovanski partijski aparat in njegove podrejene organizacije so poskušale vplivati na novice o madžarskih dogodkih ter jih prirediti v skladu z lastnimi interesi. Iz tega razloga so prekmurski Madžari stanje včasih zaznavali dokaj nejasno. Podobno je bilo tudi pri preostalih večjih madžarskih skupnostih nekdanje Jugoslavije (v Vojvodini, v baranjskem trikotniku na Hrvaškem). Z vidika prebivalstva je bilo skoraj nemogoče oceniti, v kolikšni meri je takratno partijsko vodstvo moralo uradno jugoslovansko stališče podrediti sovjetskim interesom (glede na predhodna nesoglasja med Stalinom in Titom). Šele po nekaj desetletjih je postalo jasno (na podlagi virov tudi očitno), da sta se Tito in Hruščov o položaju na Madžarskem neposredno pogovarjala že pred 4. novembrom 1956, torej že med samo vstajo. Iz zapisnika seje Izvršnega komiteja Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije z dne 6. novembra 1956 v Ljubljani, v katerem so citirane tudi besede na seji prisotnega Tita, je razvidno, daje Centralni komite Komunistične partije Sovjetske zveze zahteval sprejem pri vodstvu jugoslovanske partije že v dneh madžarske vstaje. Ko so jim sporočili, da ju bodo sprejeli, sta Hruščov in Malenkov 2. novembra 1956 v večernih urah prispela na Brione, kjer so ju pričakali Tito, Kardelj in Rankovič. Predstavnika Sovjetske zveze sta jih obvestila, da so dogodki na Madžarskem že »tako ušli z vajeti«, da je nujno vojaško posredovanje. Na eni strani zato - kot sta poudarila - ker z enopartijskega vidika »pozitivnega izida ni za pričakovati in bi dogodki imeli hude posledice tudi zunaj Madžarske«, pa tudi zato, ker je med vodilnimi osebnostmi sovjetske vojske po odhodu sovjetske armade iz Madžarske izbruhnilo nezadovoljstvo. Citirani zapisnik ne omenja, da sovjetska vojska omenjenega sklepa dejansko ni udejanjila in Madžarske ni zapustila v celoti. Nedvomno se je sovjetsko vodstvo takrat že odločilo za vojaško posredovanje. 64
