Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
»Med begunci in tistimi, ki se ne želijo vrniti v domovino, najdemo tudi reakcionarje in fašistično nastrojene posameznike, avanturiste. Številni so to priložnost izkoristili za to, da odidejo v tujino. Nekateri želijo ostati pri sorodnikih v Jugoslaviji. Večina njih pa so delavci oziroma študenti, pretežno torej mladi. Med njimi je tudi veliko tistih, ki so v revoluciji sodelovali kot brambovci in jih je strah, da bodo zaradi tega morali odgovarjati. [...] Glavni razlog, zakaj se ne želijo vrniti na Madžarsko, pa je ta, da ne zaupajo predstavljenim obljubam, bojijo se, da bodo deportirani v Sovjetsko zvezo. Tega je med drugim strah tudi večine tistih, ki so se že vrnili domov. Veliko vznemirjenja je med njimi povzročila zadeva Imreja Nagya, zaradi česar so se mnogi premislili, saj je potrdila njihov strah pred deportacijo. Ne verjamejo, da se bodo klicu na odgovornost lahko izognili. Med begunci vlada splošno mnenje, da so revolucijo na Madžarskem zatrli, država je pod sovjetsko okupacijo, Kádár jeva vlada pa deluje v nasprotju z voljo ljudi, zato je ni mogoče šteti za neodvisno vlado. Del tistih, ki se ne želi vrniti, je izjavil, da se želijo kasneje, ko bodo videli, da jim nič več ne grozi, vsekakor vrniti.«“4 Med madžarsko-jugoslovanskimi pogovori so kot poseben dejavnik omenili vprašanje mladih pod 18. letom starosti, ki so Madžarsko zapustili brez spremstva staršev. Visoki komisar OZN za begunce je že konec leta 1956 pripravil predlog o ukrepih glede omenjenih mladih beguncev, tako v Avstriji kot tudi v Jugoslaviji. Jugoslovanske oblasti so priporočilo OZN upoštevale in urejanje vprašanja mladoletnih madžarskih beguncev prepustile jugoslovanskemu Rdečemu križu. Ta je pripravil seznam otrok do 14. leta starosti ter ga s pomočjo Mednarodnega Rdečega križa posredoval madžarskemu. Madžarski Rdeči križ je njihove starše, ki so ostali v domovini, obvestil, da morajo za vrnitev svojega otroka na jugoslovanski Rdeči križ vložiti pisno zahtevo. Po tem je o usodi otrok odločal posebni jugoslovanski organ. Na pisno zahtevo staršev so mladoletne begunce običajno predali brez nadaljnjih birokratskih postopkov. Na podlagi jugoslovanskega stališča so se mladoletni med 14. in 18. letom lahko sami odločili, ali se želijo vrniti domov. Njihovi starši so bili o tem samo obveščeni, odločilna pa je bila izjava mladoletnika. Za vložitev pisne prošnje staršev je jugoslovanski Rdeči križ določil 114 114 Mürber Ibolya: Az 1956-os magyar események hatása a jugoszláv-magyar kapcsolatok alakulására és a menekültkérdés. 77. 55