Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)

Tartalomjegyzék

Za oznako »nevtralna država« se je skrivalo marsikaj: navidezna dobronamernost dr­žavnih organov in službe državne varnosti ter šopirjenje Jugoslavije s t. i. »navidezno nevtralnostjo«. Pravno priznano mednarodno načelo o nevmešavanju v notranje zadeve je kot »adut« veljalo celo za Madžarsko, če bi na primer prišlo do posredovanja protestne note za preprečevanje diplomatskih škandalov ter odpravo kršitev človekovih pravic; vemo pa, da je bilo dogajanje največkrat prav nasprotno. »Najprej so nas odpeljali na grad Bori, kjer smo morali oddati tudi orožje in opremo, pustili so nam samo en radio. Iz naprave so odstranili celo oddajnik,« piše Zoltán Marton.11 Tu so se torej končali vsi tisti revolucionarni cilji za »odrešitev sveta«, okrog katerih se med Madžari iz okolice Lendave še danes pletejo številne legende. Kot na primer ta, da je civilno prebivalstvo v nedeljo - tako v Dolgi vasi kot tudi Lakošu - prispelim vojakom s »črnikastimi« obrazi delilo tople »retaše« (zavitke) in potico, oni pa naj bi na njihovo vprašanje: »Kam gremo, tovariši?« v zboru zaklicali: »Vsvet!«, prepričani, glede na primere iz 19. stoletja, da bodo tudi oni deležni skorajšnje mednarodne pomoči. Zaradi številnih zapletov in spremenjenega jugoslovanskega stališča do madžar­ske vstaje se je tri četrtine skupine, sestavljene iz 17 tovornih vozil in nekaj osebnih avtomobilov, v začetku decembra 1956 vrnilo na Madžarsko. Zoltán Marton se spomi­nja, da so Jugoslovani skupino z vso vojaško opremo odpeljali v Kotor ter jih predali. Njega in tovariše so zajeli v naselju Murakeresztúr in jih med trimesečnim priporom v zaporu Uprave državne varnosti (ÁVH) v Zalaegerszegu neusmiljeno trpinčili. Pri tem je dobil tako hude poškodbe, da so mu pozneje morali odstraniti celo eno od ledvic. Tiste, ki so ostali, so prepeljali v Gerovo pri Reki, kjer so bile izredno slabe življenjske razmere, ki se jim je, ker avgusta 1957 še ni bilo mogoče potovati na Zahod, pridružil še občutek negotovosti.12 V pismu, ki ga je eden med begunci napisal svojim rojakom, lahko preberemo: »Le kaj bo z nami! Naše kot struna napete živce dodatno napenjajo novice iz domovine, češ da so nas Kadarjevi priskledniki popisali in obljubili, da nas bodo v kratkem vrnili domov [...] Samo en neugoden politični preobrat, pa nas bodo vrnili in potem pride tisto, pred čemer smo pobegnili: zapor, trpin­čenje, deportacija, vrv.« Zato: »Mi, madžarski borci za svobodo, ki smo bili 11 Pravtam. 196. 12 Pravtam. 196. 15

Next

/
Thumbnails
Contents