Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)

A Szlovéniában készült interjúk / Intervjuji izvedeni v Sloveniji

ELBESZÉLTTÖRTÉNELEM, VISSZAEMLÉKEZÉSEK / PRIPOVEDNA ZGODOVINA, SPOMINI NA ZGODOVINSKE DOGODKE

énekkari találkozókon vettünk részt. A lenti Arany János Iskolával is szoros volt a kapcsolatunk, különösen szép emlékeim vannaka karácsonyi koncertekről, ahova elment a tanári kar és a gyerekek is. így a mindennapjaink is összefűződtek a magyarországi iskolákéval.

11. Elizabeta Pál:

KAKO SEM LAHKO POMAGALA OB SLOVENSKI OSAMOSVOJITVENI VOJNI?

Ko sem zaključila učiteljišče v Murski Soboti, sem dve leti poučevala v lendavskem gradu - takrat je bila velika potreba po dvojezičnih učiteljih. Dopoldne sem poučevala fiziko in matematiko, popoldne pa drugi razred. Takrat sem se odločila, da bom nadaljevala svoje izobraževanje. Po dveh letih se mi je ponudila priložnost, da sem se lahko vpisala na smer matematika-fizika. Po zaključku študija sem se vrnila v Lendavo. Eno leto sem še poučevala na gradu, nakar seje odprlo novo poslopje šole, kjer sem dalje poučevala matematiko, fizike malo manj in kot razredničarka osmih razredov, sem se udeleževala tudi številnih izletov. Imam zelo lepe spomine na te čase. Med poučevanjem sem se zelo veliko ukvarjala z učenci, pripravljala sem jih na tekmovanja iz znanja matematike. Nekateri izmed njih so bili tudi zelo uspešni na teh tekmovanjih. Vse do leta 1990 sem poučevala, nato pa sem postala ravnateljica šole. Osamosvojitev Slovenije sem tako dočakala kot ravnateljica. Neko nedeljo, konec junija, so se oglasile sirene: nevarnost letalskega napada. Vsi vemo, da seje potrebno v takšni situaciji zadrževati doma. Zazvonil je telefon: kot ravnateljica sem se morala takoj zglasiti na šoli. Tja so prišli predstavniki teritorialne obrambe. Poskrbeti sem morala za prehrano in prenočišča. Odprla sem sef, v katerem so bila navodila, kaj je potrebno v taki situaciji storiti. Takrat sem se prvič v življenju srečala s pravo pištolo, ki sem jo morala vzeti v roke. Prebrala sem navodila in takoj poklicala kurirje, s katereimi smo organizirali, kar je bilo potrebno. Na srečo to stanje ni trajalo dolgo in kmalu smo lahko mirno nadaljevali z delom.

Med svojim ranateljevanjem sem se veliko srečevala z madžarskimi kolegi. Lahko povem, da smo se z raznimi šolami in institucijami srečevali tedensko. Tudi med ljubljanskim in budimpeštanskim pedagoškim inštitutom seje vtem času razvilo zelo uspešno sodelovanje. V trikotniku Lendava-Ljubljana-Budimpešta smo se lotili tudi pisanja novih učbenikov, saj so raziskave pokazale, da poučevanje madžarksega jezika na enem nivoju ni ustrezno in bi bilo bolje, da se poučuje na dveh nivojih - materni jezik in jezik okolja. Ker na nivoju jezika okolja takrat nismo imeli nobenih učbenikov, seje v Budimpešti ob pomoči naših učiteljev spisal učbenik, ki je bil nato izdan v Ljubljani. Vsako leto smo izdali nov učbenik - vedno za en razred. Vse do izdaje teh učbenikov smo uporabljali učbenike iz Vojvodine. Danes pri madžarščini kot materinščini uporabljamo učbenike z Madžarske, medtem ko pri madžarščini kot jeziku okolja uporabljamo omenjene lastne učbenike. Poleg tega se je v tem obdobju zgodilo še veliko vsega: s šolo iz Monoštra smo imeli številne skupne športne, kulturne in stro