Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Szlovéniában készült interjúk / Intervjuji izvedeni v Sloveniji
ELBESZÉLTTÖRTÉNELEM, VISSZAEMLÉKEZÉSEK / PRIPOVEDNA ZGODOVINA, SPOMINI NA ZGODOVINSKE DOGODKE 9. Ferenc Német: DRŽI PREGOVOR: „MADŽAR SE JOKAJE VESELI." Leta 1967 sem s prijateljema, Tibijem Lebarjem, kasnejšim botrom mojih otrok, in Vilijem Vidajem začel ustvarjati glasbo. Tibi je igral harmoniko, Vili kitaro, sam pa sem igral na kontrabas. Žal sem si leta 1968 poškodoval prst, zato sem začel bobnati. S Tibijem sva skupaj igrala od leta 1967 pa vse do 15. avgusta leta 2001. Med tem je on leta 1970 odšel v vojsko, leto kasneje pa sva se pridružila primašu Istvánu Császárju in Vinku Kramarju. V tej zasedbi smo igrali petindvajset let, vse do tragične smrti našega primaša. Po njegovi smrti sta se nam pridružila Laci Farič in kasneje še Laci Simon iz Pinc. V zadnji obliki zasedbe je z nami igral še primaš Feri Horvát. Skupaj smo igrali zadnjih deset let. Na začetku smo igrali po veselicah. Naš prvi nastop je bil v kapčanskem gasilskem domu, dan kasneje pa smo nastopili še na Hotizi. Kot mladi smo igrali takrat aktualne jugoslovanske hite in tudi pesmi slovenskih ansamblov - Avsenikov, Slakov. Kasneje smo igrali tudi na porokah. Igrali smo na veliko svatbah, vse od Pinc pa do avstrijske meje, se pravi v teh obmejnih vaseh. Velikokrat je bilo težko, saj so bile svatbe nekoč dvodnevne - nedelja in ponedeljek. Ker je v ponedeljek večina ljudi morala v službo, so kasneje svatbe prirejali ob sobotah in nedeljah, da so lahko svati v ponedeljek že šli delat. Kljub temu so nekatere svatbe trajale tudi po tri, štiri dni. Na svatbah v Pincah in Dolini so velikokrat imeli veliko svatov tudi z madžarske strani meje. Mejo so prečkali v Dolgi vasi, saj v Pincah mejnega prehoda takrat še ni bilo. Imam en zelo lep, a pretresljiv spomin, ne spomnim se, če iz leta 1970 ali 1971. Igrali smo na poroki v Pincah. Ta je bila prirejena doma pri družini, kjer je bila cela soba polna gostov z Madžarske. Ker smo seveda želeli ugoditi vsakemu gostu, smo igrali madžarske, slovenske in tudi hrvaške skladbe. Za madžarske goste smo igrali tudi čardaš. Med večerjo smo vsakemu gostu zaigrali in zapeli njegovo najljubšo skladbo. Na začetku naše poti se je večkrat pripetilo, da katere skladbe še nisem poznal. V takšnih primerih sem zjutraj ob 4., 5. uri, ko sem se vrnil domov, svojo mamo oziroma očeta vprašal, če pozna to skladbo in nisem legel, dokler se je sam nisem naučil. Zelo všeč nam je bilo, ko smo lahko kakšnemu gostu uresničili njegovo željo in mu s tem ugodili. Omenjeni madžarski gosti so ob skladbah »Árva magyarnak születtem, árva az én hazám« in »Magyar asszony az én anyám, fáj a szíve lelke« jokali. Nisem vedel, če so ju poznali ali ne, ali je morda niso „smeli" poznati. Mislim, da so ju poznali. Ko smo šli na zrak, je do mene stopil starejši gospod in mi dejal: »Dragi moj otrok, ti misliš, da mi teh skladb ne poznamo? Poznamo, ampak ne smemo ...« Tega nikoli ne bom pozabil.
