Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Szlovéniában készült interjúk / Intervjuji izvedeni v Sloveniji
ELBESZÉLT TÖRTÉN ELEM, VISSZAEMLÉKEZÉSEK / PRIPOVEDNA ZGODOVINA, SPOMINI NA ZGODOVINSKE DOGODKE 8. Károly Lebár: LETA 1945 SO NAS ZBOMBARDIRALI Za božič, leta 1941, smo se iz Kota preselili v Lendavo, v takratno ulico Honvéd. Čez en mesec nam je uspelo to hišo tudi kupiti. Takrat so tu bili tudi hlevi slovenskega notarja, ki je imel tu svoje konje - tudi dirkalne. Kakor nam je denar dopuščal, smo hišo obnovili. Na žalost pa so nas leta 1945 zbombardirali. To, kjer smo zdaj, je bilo že pod streho, stanovanje smo imeli na drugi strani, ob zgradbi zadruge. Bil je ponedeljek, okoli enajste ure, ko so padle bombe. Hvala bogu je mama bila v Kotu, kjer je v mlinu delala bučno olje, oče pa je delal v vinogradu. V ulici, kjer danes stoji banka, so bili zbrani madžarski vojaki, ki so prišli po hrano; v drugi ulici, kjer je bila nekoč bencinska črpalka, pa so bili nemški vojaki. Na mesto današnjega hotela Elizabeta, kjer je takrat bil travnik, pa so morali prebivalci okoliških vasi pripeljati seno in slamo za potrebe vojske. Iz Lovászija so streljali na bombnike, ki so nas preletavali. Vojak iz Alsópáhoka, ki je skupaj z drugimi prebival v poslopju današnjega sodišča, odgovorni pa so bili za nadzor okoliških mostov, ki so bili takrat že minirani, je ravno takrat prišel k nam. »Pridi poslušat, kje vse je alarm pred letalskim napadom,« mi je rekel. »Greva!« sem mu odgovoril. Ko sem vstopil - imeli smo dvojna vrata - sem slišal žvižganje bombe. Zaklical sem: »Stric Kálmán, stopite sem!« Kakor hitro sem vstopil, je bomba eksplodirala. Stal sem dober meter od njenega kraterja, ki sva ga kasneje z očetom izmerila: bil je širok deset metrov. Tri bombe so padle na nas, dve na dvorišče ena pa pred vhod. Kako je bilo potem, se ne spomnim več, vem le, da sem po tem, ko sem prišel k zavesti začel klicati njegovo ime. Naenkrat sem zaslišal: »Ljudje, tišina, tule nekdo govori!« Prepoznal sem glas lendavskih gasilcev Edeja Fehérja in Pála Erményija. Začel sem govoriti, oni pa so odstranili opeke z mene. Približno meter ruševin sem imel nad sabo, čez pas pa mi je ležal velik tram. Ko so me potegnili izpod ruševin, me je oskrbel nemški vojaški zdravnik. Potem so me dopeljali v bolnišnico v Čakovec, kjer sem se po tri ure trajajoči operaciji zbudil. Po njej sem še en teden ostal v bolnišnici, nato sem se vrnil domov. Po bombardiranju sem si prisegel, da se bom pridružil gasilcem, saj so ravno oni rešili moje življenje. Leta 1955 sem tako vstopil v tukajšnje gasilsko društvo. Čez štiri leta sem končal šolo za podčastnika v Medvodah. V gasilskem društvu sem bil tajnik, poveljnik in tudi predsednik, član pa sem še dandanes. Ne bi vedel povedati, pri koliko požarih in nesrečah sem v tem času interveniral, izpostavil bi pa eno: v beniškem kombinatu so imeli 340 glav govedi. Zjutraj ob petih smo dobili alarm, prispeli na kraj in razen enega rešili vso živino pred poplavo. Poleg tega so bili tudi manjši požari, v takratnih časih skoraj vsak teden. Hvala bogu je to danes precej redkeje.
