Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

različnih madžarskih in tujih gledališčih. Igra Prah iz leta 2005 je bila premierno uprizorjena leta 2007 v gledališču Radnóti Színház v Budimpešti in je na sporedu še danes.

Vsi smo že živeli v pričakovanju, da se nam bo sreča nasmehnila vsaj enkrat. Čeprav le denarna. Mnogi vsak teden stavijo na sedem številk, sedem iksev, in hrepenijo, živijo za zmagovalno številko. V Prahu se dvema akterjema zgodi to, o čemer večina le sanja: glavni dobitek na lotu. Sanjati je lahko, biti srečen pa težko. Poročeni par srednjih let z dvema otrokoma v prvem trenutku ne ve, kaj storiti z možnostjo, ki jima je padla v naročje. S tem denaijem se namreč ne da kupiti izgubljenega življenja in zapravljenih let, pa tudi prihodnost je izmuzljiva. V hipnem čustvenem kaosu svoje bivanje v svetu dojemata preozko - ne vesta, kaj bi naredila z listkom. Med načrtovanjem in premišljevanjem zavijeta zmagovalno srečko v folijo ter jo položita v škatlo za kakav. Ta škada ima za Zensko poseben pomen, je namreč spominek, ki ga je njen ljubljeni in že pokojni oče v sedemdesetih letih prinesel iz Jugoslavije. Listek torej pristane na varnem, v embalaži za kakav v prahu. Prah se kot metafora celotne tragikomedije manifestira že na začetku dela. V tem nenavadnem življenjskem položaju so nenavadne tudi reakcije obeh protagonistov, žene in moža. Ko imata rešitev vseh težav - 600 milijonov forintov - na dosegu roke, se na njiju naenkrat spustijo nočne more, vse zle slutnje, teža zakonskega jarma, napol preživeto življenje, vsa beda tega sveta. Igra govori o bremenu duševnih in duhovnih procesov med dvema človekoma v majhni obrabljeni kuhinji, ki predstavlja osrednji prostor dogajanja.

Moški in Ženska pripadata proletariatu, sta neizobražena, toda ne neumna, preprosta, a ne primitivna. Vesta, da je vsota izplačila srečke vredna dve Nobelovi nagradi, da sta „Ričard Brtn in Elizabet Tejlor”

151