Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

izjemnega pomena pripravljenost spoznavati in priznavati drugega v njegovi drugačnosti. „Literarno razumevanje postane dialoško šele takrat, ko iščemo in priznavamo drugačnost besedila glede na horizont naših lastnih pričakovanj, da ne izvedemo naivne stopitve horizontov, temveč svoje lastno pričakovanje korigiramo in razširimo z izkustvom drugega” (Jauss 1998: 403). Pri tem velja omeniti Schleiermacherjev aksiom, da „nerazumevanje” tujega besedila ni izjema, postavlja pa se vprašanje, kako premostiti prepad do njegove tujosti, kajti vse, kar je povsem tuje, je enako nespoznavno kot tisto, kar je povsem novo. Pomembno se mi zdi, da je treba umetnost in literaturo v njuni prostorski, zgodovinski in kulturni drug(ačn)osti razkleniti za razumevajočo prisvojitev in s tem pritegniti v dialog estetske komunikacije. Smer spraševanja prisvajajoče recepcije določenega umetniškega dela (v tem primeru dela madžarskih avtorjev) poteka od bralca k besedilu.

„Bralec gotovo ne stoji zgolj kot beroči individuum, osamljen v družbenem procesu. Z iskustvom, ki mu ga posreduje njegovo branje, je udeležen pri komunikativnem procesu, v katerem fikcije umetnosti prejmejo praktično relevantnost za orientacijo in motivacijo družbenega ravnanja. Ta družbotvorna funkcija umetnosti se recepcijskoestetsko odpre in se pusti objektivirati kot sistem norm šele tedaj, ko nam uspe zajeti estetsko posredovanje habitualnega védenja in komunikativnih vedenjskih vzorcev tam, kjer se konkretizirajo v horizontu pričakovanja kake življenjske prakse” (Jauss 1998: 450).

Recepcijsld proces pri tem določa dejanska pluralnost različnih pogledov pričakovanja in naj bo po Jaussu „osamljenemu bralcu” odprta možnost prevzema (literarnega) sveta, v „katerem še živijo drugi”.

114