Horváth Bernadetta: Magyar-szlovén történelmi korszakok rövid bemutatása (Lendva, 2012)

Zgodovina slovencev

PREDSTAVITEV OBDOBIJ MADŽARSKO-SLOVENSKE ZGODOVINE V času vojne v monarhiji parlamentarno življenje ni delovalo, omejeno je bilo tudi delo­vanje političnih strank. Še ob izbruhu vojne sta SLS in NNS izrazili podporo vojni, medtem ko so bili socialdemokrati protivojno usmerjeni. A med vojno je postajalo narodno vpraša­nje vedno pomembnejše. Tudi Slovenci, kot drugi narodi v monarhiji, so se zavzemali za njeno preureditev. AO za to ni imela posluha, zato so tudi slovenski politiki (vsaj nekateri) začeli opuščati misel o preureditvi AO in so se začeli nagibati k ideji o povezavi z ostalimi južnoslovanskimi narodi, Kraljevino Srbijo in Črno goro. Leta 1917 je bil ustanovljen Jugoslovanski poslanski klub, ki se je v dunajskem parlamentu zavzemal za združitev južnih Slovanov (torej Slovencev, Hrvatov in Srbov) v okviru Av­­stro-Ogrske v samostojno enoto pod okriljem Habsburžanov. Predsednik kluba dr. Anton Korošec je Majniško deklaracijo predstavil 30. maja 1917. Deklaracija je med Slovenci imela izjemen odmev, podprli so jo s podpisi. Uradno deklaracija ni dobila podpore, zato pa je pripomogla h krepitvi politične enotnosti slovenskih političnih strank. V monarhiji so na predelih, kjer so živeli južni Slovani, začeli ustanavljati Narodne svete. Njihova krovna organizacija je postalo Narodno vječe v Zagrebu. Najprej je hrvaški sabor 29. oktobra 1918 pretrgal vse državniške vezi z Avstro-Ogrsko, enako so storili tudi Slo­venci in so razglasili vključitev v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Država SHS ni bila mednarodno priznana, zato so se že kmalu začela pogajanja s srbsko vlado. 1. decembra 1918 se je Država SHS povezala s Kraljevino Srbijo in Črno goro v novo skupno državo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. O združitvi s Kraljevino Srbijo je odločala le poli­tična elita, ki se je za to potezo odločila zaradi nestabilnih razmer v Avstro-Ogrski, zaradi strahu pred germanizacijo in italijanskim pritiskom, iz gospodarskih razlogov, nenazadnje pa tudi zaradi idealizirane predstave o skupni jugoslovanski državi. BOJI ZA MEJE Z razpadom Avstro-Ogrske in z nastankom Kraljevine SHS je bilo potrebno rešiti tudi mej­no vprašanje. Zahodno mejo so začeli kreirati že Italijani, ki so se sklicevali na dogovore v Londonskem sporazumu, prodrli so celo dlje, kot je bilo predvideno. Zato je Narodna vlada takoj ukrepala in proti njim poslala vojsko. Meja je bila rešena po diplomatski poti s podpisom rapalske pogodbe leta 1920 in je potekala po črti Peč-Triglav-Blegoš-Pla­­nina-Snežnik-Kvarnerski zaliv. Poleg tega ozemlja je Italija dobila še Zadar in nekatere dalmatinske otoke. Skoraj četrtina slovenskega prebivalstva je prišla pod italijansko oblast in tako so bili Slovenci izpostavljeni močnemu italijanskemu fašističnemu pritisku. Pri določanju severne meje tj. meje z Avstrijo je imeli pomembno vlogo Rudolf Maister, ki je s skupino prostovoljcev zasedel Maribor in vzpostavil mejo na predelu Štajerske. Tudi na Koroškem je prihajalo do spopadov med Slovenci in Nemci, a so bile slovenske enote manj uspešne. Kljub premirju niso znali rešiti mejnega vprašanja, zato je pariška mirovna konferenca za Celovško kotlino predvidela plebiscit, ki so ga izvedli 10.10.1920. Celovško kotlino so razdelili na cono A in cono B. Najprej je bil plebiscit izveden v coni A, kjer je živelo več slovenskega prebivalstva. 59 % Slovencev je glasovalo za Avstrijo, preo­stali del za Kraljevino SHS. Takšen izzid glasovanja je odločil, da v coni B niso izvedli gla­sovanja. 22

Next

/
Thumbnails
Contents