Püspöki körlevelek 1915 (Szombathely, 1916)
/ Naj se ti milüjejo vnoge žaliivajoče matere, ki za živlenje svojih sinov trepečejo; vnoge rodovine, v šteri za svojega zgiiblenoga podpirača točijo vrele skuzé; naj se ti milüje tá nesrečna Europa, štera se bojati má, ka de v piiščavo premenjena. Pobüdjávaj misel mirá v diišaj vladárov i národov. Včini konec nezložnosti, štera med národami vláda. Včini, ki si nas s svojov svetov krvjov odküpo, ka do se 1 ü d j é znova z kiišcom pazdrávlali v znaménje mira. Nekda je sveti Peter apostol etak skričao k tebi; »Reši nas, ár se pogiibimo:« i ti si milostivno, posliihno njegovo prošnjo vtišavši burkajoče se morje. Zgledni se tüdi na nás milostivno, ki si s stálnim vüpanjom zdihávlemo k tebi, pa podeli razburkanomi sveti mir i pokoj! Mati naša, sladka Devica, tüdi ti nam pomágaj; kak si nas vsigdár bránila v težkih skhšnjavaj, tak tüdi zdaj nás bráni i v mogočno tvojo Obrambo vzemi. Amen.« Gotovo z gorečim srcom včinimo zadosta toj očinskoj želi vsi, ino ki smo se dozdaj že prek večih mesecov dén od dnéva v naših cerkváj vküpspravili, da bi od Boga našoj domovini blágoslov i zmágo sprosili, mo zdáj pri toj slovtsnoj priliki tüdi z vrelov molitvov prosili dobroga Bogá, naj dá nazáj sveti zgübleni mir, našim junaškim šeregom pa moč, šterov do mogoči opraviti delo, ža šteroga volo so se na bojišče postavili, naj po popolnoj zmági tak našoj domovini, kak Europi i celomi sveti blági i stálen mir zagotovijo. Z nakanenjom Svetoga Očč prosim moje verne, naj se skem vekšov pobožnostjov vdeležijo süSca 7-ga obsltižavane pobožnosti. Naj se jih spove kak naj več, ka sčistim srcom vzemejo k sebi našega gospoda Jezusa i opravivši predpisana dobra djánja se vdeležijo popolnih odpüstkov, da vekšo moč zagotovijo svojoj spokornoj pa iz srca izvirajočoj molitvi. Naj pa sád té prosčče pobožnosti stálen ostáne, popádnem to slovesno priliko ino znova prosim moje drage verne, naj s pobožnov stálnostjov hodijo na bojne večernice, gde so té vnávadi. Ár kak sám Gospod právi : Potrebno je vsigdár moliti i nigdár ne henjati. (Luk. 18., 2.) Bojne večernice mo do konca boja meli. Vüpam se, da kak štčč dugo de trpo boj, vrelost mojih vernih ne de menkala, nego nasprotno de vsigdár vekša pobožnost i vékse število molečih. Amen. — 6 — DRAGI VJERNIKI ! Sveti Otac, Benedikt XV. su pri zauzéci papinskoga priestolja za prvu i najvécu skrb gledali, da med ditcih njihovoj vladajučemu boju, ako je moguče, konac načinjiju i rane, ke je boj uzrokoval, zavi-ačiju. Hvala millionov je sprohadja za njevu mudrost i dobrotu, s-kom su prosili i shodili kod vojujuči stranov, da na dalje vojevat nemogučne zarobljenike med sobom izmienidu. Sada se opet na novo gibljedu, da strašni boj skratkidu. Svetačno zato zazivljaju vse krščane, da s-čim prije svršanje boja i dolazenje mira iz skupnom i gorljivom molitvom prosiju. Uzvišeno njihovo nakanenje z-sledččom naredbom nam pripostavljaju: Naredba »S-dibokoga srdca žalostim vse strahovitosti boja, ki je tako mnogo mladi Žitkov ugasio, cjele obitelje i občine pogazio, ino kako strašan veter cvateče narode zničio. Znajuč, da Gospodin, od koga stoji pisano: da kaštigujuč vrači i kada nam oprosti, onda nas obdrži (castigando sanat et ignoscendo conservat), dá pokorno i ponižno srdce Bog ne zavrže; a na zadnje želčči, da i od buke oružja močnija bude rječ vjere, ufanja i ljubavi, ka je sama moguča ljudstvo u jedno srdce i dušu sjediniti: Sveti Otac
