Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 1. kötet (Zalaegerszeg, 1996)

Božo Repe (Ljubljana): Liberalism in the Yugoslav and Hungarian Communist Parties

Božo REPE Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, pa tudi številna oporekanja v mednarodnem delavskem gibanju. 5 Intervencija na Češkoslovaškem je zbujala bojazen, da bo prišlo tudi do napada na Jugoslavijo, zaradi česar je politični vrh znova zahteval enotnost in podreditev državnim interesom in politiki ZKJ (kar se je odrazilo zlasti v odnosu do tiska, ki si je že izbojeval določeno mero samostojnosti). Študentske demonstracije so sicer z zahtevami po egalitarnosti in zavzemanjem za „avtentične" vrednote samoupravljanja programsko usmeritev ZKJ podpirale, še zlasti pa utrdile Titov položaj, vendar po mnenju vodstva tudi skalile ugled Jugoslavije kot stabilne in demokratične države v svetu, izbruh demonstracij na Kosovu pa je prvič po vojni javno pokazal, da v Jugoslaviji obstajajo mednacionalni problemi. 6 Laslo Sekelj: Staljinizam i socijalističke alternative u Madarskoj, Madžarske alternative, Istraživačko-izdavački centar SSO Srbije, Institut za medunarodnu politiku i privredu, Institut za medunarodni radnički pokret, Beograd 1987. 7 Med marcem 1942 in marcem 1944 so Stranka malih posestnikov, Nacionalna kmečka stranka in Socialdemokratska stranka (za katero pa se je skrivalo precej komunistov) sestavljali „Fronto nacionalne neodvisnosti Madžarske", organizacijo, kije bila izrazito protinemško usmerjena. 8 Hronika pobune i represije, Unita Rim, 19.oktober 1986, citirano po Tanjugu: 1956 - tri decenije posle, Beograd 1987, str. 133. 9 Dokaj konsistentno seje upirala katoliška cerkev, toda ko je bila katoliška stranka razpuščena, vodja izgnan, razne katoliške organizacije prepovedane, kardinal Jószef Mindszenty pa februarja 1949 obsojen (pod obtožbo veleizdaje, špijonaže, poskusa strmoglavi]enja republike in domnevnega tihotapljenja deviz), je bil tudi ta odpor razbit. ,0

Proces proti Lazslu Rajku septembra 1949 je pomenil začetek stalinističnih procesov v vzhodnoevropskih državah in model, po katerem so jih nato izpeljali tudi v drugih državah. Na procesu sta bila obsojena tudi dva Jugoslovana, Milan Ognjenovič in Lazar Brankov. Brankov je bil na Madžarskem od marca 1945 kot član mednarodne vojaške misije, toda v CK KPJ zadolžen tudi za stike s CK KPM. (Lazar Brankov: Ein Augenzeugenbericht zum Rajk-Proceß, Ich habe den Todt verdient, Verlag für Gesellschaftskritik, Wien 1991, str. 33). V tej funkciji je bil v stalnem stiku z vodilnimi madžarskimi funkcionarji, verjetno pa prav zaradi svoje povezovalne vloge med obema partijama izbran za obtoženca na procesu. Proces je bil namenjen „razkrinkavanju" Tita (kot ameriško-angleškega vohuna, ki v srednji Evropi uresničuje imepnalistične namene obeh držav), s čimer se je madžarska KP še posebej izpostavila v informbirojevski gonji proti jugoslovanski KP in Jugoslaviji. "Nagy je (po sestanku madžarske delegacije z moskovskim vodstvom 13. in 14. junija 1953, na katerem so Rákosija prisilili, da seje odpovedal funkciji predsednika vlade) na sestanku CK Madžarske delavske partije 27. junija 1953 ostro kritiziral Rákosija in njegovo obdobje stalinizma ter kulta osebnosti in predlagal radikalen program reform („Načrt resolucije"), ki zaradi njegove oslabljene pozicije, predvsem pa zaradi notranjih razmer v moskovskem vrhu nato ni bil uresničen. 12

Hruščov je sicer Nagya podpiral (v njem je videl zvestega zaveznika SZ, pa tudi glede pogledov na reforme sta si bila blizu), vendar je ta postal žrtev bojev za prevlado v sovjetskem politbiroju med Hruščovim in Malenkovom (le-ta je imel največ zaslug za Nagyev vzpon, kar je Hruščov izrabil za prikaz, kako škodljive posledice je imela Malenkova politika tudi izven SZ). Malenkov, kije bil v manjšini, je napake po običajni formuli „samokritike" priznal in v tem kontekstu sam napadel Nagya, vendar ta na samokritiko in nižji položaj (tako kot Malenkov) ni pristal, zato je bil na koncu pod Rakosijevim pritiskom celo izključen iz partije. Vanjo se je vrnil 13.oktobra 1956 tudi s podporo Tita, ki je imel vanj zaupanje in ga je po normalizaciji odnosov pri sovjetskem vodstvu podpiral, v zameno pa je Tito nekaj dni kasneje sprejel madžarsko partijsko delegacijo z Rakosijevim naslednikom (od 18. julija 1956) Gerőjem. l3

Eden od začetnih generatorjev „madžarskih dogodkov" je bila tudi najmlajša generacija znotrajpartijske opozicije, ki seje združevala v različnih sekcijah „Petőfi kluba". „Petőfi klub" (krožek) je nastal spomladi 1955 v okviru komunistične mladinske organizacije, v času „velikega Rakosijevega povratka" in obsodbe Imre Nagya zaradi „desničarskih odklonov". Klub naj bi bil forum za diskusije mladih intelektualcev, vendar je to funkcijo začel dejansko opravljati šele po 20. kongresu KP SZ. Razprave so bile v glavnem konkretne: o novih ekonomskih mehanizmih, agrarni politiki, izobraževanju, tehničnem razvoju, likovni in drugih umetnostih ipd. Strateško je klub podpiral poststalinsko partijsko usmeritev iz leta 1953, ki jo je Rákosi prekinil, čeprav Nagy v delu kluba ni sodeloval. Pač pa je bil večkrat navzoč Lukacs, enkrat pa je imel tudi nastop. Z izvenpartijskimi opozicijskimi skupinami ni imel nobenih stikov. 23. oktobra 1956 je klub nehal delovati, ker so ga dogodki (demonstracije) preprosto prerasli. V bistvu se udeleženci niso zavedali globine družbene krize ali pa so možne rešitve poenostavljali. Kljub temu pa so bile številne ocene 278