Mukicsné Kozár Mária: Magyarországi szlovének néprajzi szótára (Szombathely, 1997)

LONČARSTVO 72 LONČARSTVO — Pred prvo svetovno vojno je bilo ob tkalstvu (-»tkanje) najbolj razširjena -»obrt, namenjena izdelovanju lončene posode. S -»črno kuhinjo vred so se na teh posodah dolgo ohranili arhaične oblike in srednjeveški elementi. Na -»Gornjem Seniku so lončarji (ločar) imeli v 17. stoletju tudi svoj ceh. — Ilovico (Jlojco) so kopali na Gornjem Seniku in v -»Stevanovcih, posodo so oblikovali na lončarskem vretenu (šajba). Poglavitni izdelki: a) nizke posode: sklede (sklèjca), pekači (tèpsa), kožice (laboška), piskri (pisker), bidrače (kúglof), dvojček za nošenje hrane, potičnica (góusanca, zíbanca, ziba, dúga pónef), cedilo za kuhane testenine (cadila); b) visoke posode: pinje za maslo (matiinca), vrč za vodo (piltra) in vino (štiicek, štojclin, vrč), lonec za mast (pisker za žir), mlečnik (šticli, stùçlin). Največji lončarski izdelki so bih veliki lonci za pranje (pár). — Na -»ognjišču uporabljene posode so bile zunaj neloščene in neokrašene, druge so barvali z razredčeno glino ali z barvnim emajlom s čopičem iz prašičje dlake. Risanje ornamentov s kupičem se je razširilo pod vplivom lončarskih tečajev v 30. letih. Okrasje na posodi je linearno, geometrično in rastlinsko: glavnikast ornament, valovnice, krogi, vdolbene pike v krogu, gumbni okrasi na ročaju ter ob robu grla, vrtnice, rožmarini in tulipani. — Prvotno so zamenjavali posode za žito in fižol, potem so jih prodajali na -»sejmih, vozili po vaseh. Lončarski izdelki so bili med najbolj iskanimi predmeti ljudske -»trgovine.