VJESNIK 12. (ZAGREB, 1910.)
Strana - 59
59 kojega mu goder drago, budi duhovnoga ili posvetovnoga stališa, veliki ili mali, rečitemu u moje ime, da je on izdaica Ilirsko Slovenskoga naroda ; i da, ako čese od Slovencov spominati, naj tako bedasteh rečih više negovori, nego naj pređi čita (šteje) knige Dogodivšin stareh vremen, i noveh — najmre Šafarika (da bi razmel slavenski), ali našega domačoga u Bogu pokojnoga visokovrednoga i vsigdar spomina vrednoga Gospona Krempena, ili „Ogledalo Iliriuma" od visoko vrednoga Gospona Šveara i mnoge druge Pemsko-slavenske Gospone i tak dalje . . . onda zaistino neče niti nam, niti našem drugem poštenem bratom Ilircem — stoj maloj šakoj špota delati. — A to vam povem : da koj pod drugoga jamo kopa sam se zadnič u njo skotne, je prirečje našo. To pak vam povem draga bratja kervi Ilirsko Slovenske, da mnoga budo naši nepriatelji čes nas, da slobodno rečem lagali, kak dol na Horvackom kod našeh bratov — mnogi budu krivu vputili druge naše slovenske brate — kaj bodo naši brati proti nam i z Nemci deržali, i sami svoju mater slovensko domovinu i kervne slovenske brate budu k-špoti no sramoti imeli, a naj zadnič sami budu k-špoti no sramoti postali, koji nam zlo (hujdo) želiju, kak glasi u sv. Pismu Šoltar Kralja Davida 69. — Mi pa samo terpimo i u Božju pomoč i zavetje se izročimo i budemo vsigdar ovo rekli i deržali: Mi smo Sini Slovensko Ilirske Domovine, čemo s-Slovenci z-brati našemi deržati, čemo učeni Slovensko Ilirski materinski jezik na novo kao naši Susedi, brati Horvati i t. d. i Krajnci- podiči, da bude vse slovenski se pisalo, po školah se samo slovenski vučilo, na Kreisamt najmre naše stare pravice, da bude vse slovensko Ilirski učeni jezik se upotreblaval ; i takaj po sveh pisarnicah (Kanzley) da slovenski pišese, da niše u drugom Jeziku nebude mogel našeh bratov vkanjati kao dosad. Da k-našemu Svetlemu Cesaru i vu svake Cesarske službe, i vu naše grajšine dojdejo, za nas, naši domorodni slovenski sini za gospode ; nepak drugoga naroda, i koji, kak vam Körende govoriju, si žepe napunjavaju, a na Siromake ako budu od nevolje pogibali, nepromisliju. — Sami vidimo dragi brati, da naši sini Slovenski nemoreju skoro druga gospoda biti, kao Duhovniki. Nemec malo koji če iti med Duhovnike, kajti zna, da če taki dobiti Cesarsko službo. Sami vidimo gde je kakova mala služba, več ju dobi Nemec, Bog zna odkud, koj niti naški, to jest slovensko Ilirski dihat nezna, pak nam gospodari, i još iz nas norca delà, kaj nemački negovorimo. — A sad čese reči akosi Nemec, hodi vu Nemško, akosi Madjar na Horvatckom, hodi u Madjarsku, čemo takaj imeti Duhovne višiše poglavare Slovence najmte Biskupe i t. d. i onda če biti polek pravice i zakona svakome to svoje — i to je naša jednoserčna i naše mile Slovensko-Ilirske Domovine najvekša i sveh občinska želja.
