VJESNIK 11. (ZAGREB, 1909.)

Strana - 113

Katarina v Čakovcu z banicum se šeće, Vsaki dan za pojas svetli handžar meće, Vsaki dan zeberuć Turak iz Kaniže, Vnogokrat gledajuć čez oblok iz hiže, Ki bi zatirali cesarove sluge, Gospodu horvatsku i ostale druge. Na Brezovice be gospodin Frangepan Štimam, oko osem jur i deveti dan, General iz Karlovca kad z vojskum dojdoše, Čez mlake i vode tak verno bežaše, Čez grmje i mlake, vse mu be ravnica, Kada je odhajal kot hitra ptica. General je vlezel vu karlovečke dvore, Junaki puntarski suprot se bore. Vse okolo Kupe vučini porobiti, A on pako mora do konca zgoreti. Kak to Zrinska začu, počne se srditi, I da se će pobiti, Čakovec trditi, Doklam još vu Čakovec budu mogli priti, Kojem bude ljudem glave pogubiti. Kak Zrinski začu, počne tužen biti, Ter si počne milo ovo govoriti : „0 prokleta žena, na kaj si me vzela, „Da moram zgubiti grade i ma sela, „Hotelo se je tebe vu kraljevstvu biti, „A na siromaštvo moraš s menum priti. „Siromaha mene jesi vučinila „I sina mojga, koga si rodila, „Kamo moji gradi, kamo slugi, „Da sad biti moram vu takve tugi? „Kamo neizbrana i željna imanja, „Kamo plemenita primorska držanja, „Kamo ljubljeni Legrad, kam dragi Čakovec, „Kamo li je Vrbovec, kamo li je Rakovec? „Kam Bužakovečki hasnoviti kmeti, „Kamo Šestine? joj kam se ću deti? „Kam gospodski koni, kam hitri hrtovi, „Kamo moji preobilni lovi?